Kristijan Krajnčan je režiser, skladatelj, čelist in bobnar, ki sočasno igra na bobne in čelo.
Kristijanu Krajnčanu, starejšemu izmed dveh sinov dirigenta Lojzeta Krajnčana in pevke Romane Krajnčan, je bila glasba dobesedno položena v zibelko. Tudi Lojze Krajnčan je bil rojen v glasbeni družini in tako na vprašanje, kako je živeti v družini, prežeti z glasbenim ustvarjanjem, odgovori: »Pravzaprav sploh ne vem, kako je živeti v NEglasbeni družini. Če zrasteš v takšnem okolju, si življenja brez glasbe sploh ne predstavljaš. Gre tudi za posebno miselnost, perfekcionizem, odnos do inštrumenta, do glasbe, ki je nekaj več, kot smo mi … Vse to se zelo naravno prenese na otroka.«
Živeti v glasbeni družini tudi pomeni, pravi, da ne greš zgolj nekajkrat na leto na koncert, ampak greš poslušat koncert Big Banda RTV Slovenija, ker je to 'očijevo delo', in greš na mamin koncert, ker je to njeno delo. »Čeprav, kadar se zberemo ob nedeljah, ne poslušamo glasbe,« pravi Kristijan. »Raje smo v tišini in se pogovarjamo o kakšnem koncertu ali projektu.«
Pri petih letih je začel igrati violončelo, pri desetih bobne in je bil po besedah očeta Lojzeta skoraj 'preveč priden otrok'. Po končani Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani, kjer je igral oba inštrumenta, se je zaradi študija preselil na Nizozemsko (na Price Claus konservatoriju v Groningenu je diplomiral iz jazz bobnov, iz filmske glasbe pa je magistriral na amsterdamskem konservatoriju), kjer je ostal dolgih 12 let.
Pred dvema letoma se je glasbenik z bogato mednarodno kariero, ki je v različnih mednarodnih zasedbah posnel kar 25 zgoščenk in gostoval v več kot 25 državah, od ZDA pa vse do Indonezije, z ženo Carino Marinkovo Krajnčan, bolgarsko pianistko, preselil nazaj v Slovenijo, a je še vedno poklicno razpet med Ljubljano in Amsterdamom.
Lani se jima je rodila hčerka Elora, tako da sta Lojze in Romana Krajnčan postala ponosna babica in dedek. In morda niti ni presenečenje, da ima tudi deklica rada glasbo in se zelo odziva nanjo, tudi pleše že. »Moja žena, ki je klasična pianistka, ima morda bolj idejo, da bo tudi Elora pianistka, meni pa bi bilo zanimivo videti, kaj bi ona rada počela,« razmišlja o prihodnosti očka Kristijan.
Ima pa mala Elora srečo, da ji je, še preden se je rodila, posvetil eno izmed skladb na svoji novi zgoščenki Abraxas. »Sicer pa se mi zdi, da sem od njenega rojstva bolj sproščen, da sem našel samega sebe. Se mi zdi, da te otrok mogoče malo pomiri, tudi v glasbenem smislu. In da ti ni treba več biti sto stvari,« pravi Kristijan. Lojze pa doda, da ti otrok generalno spremeni življenjsko filozofijo, kar se seveda pozna tudi v glasbi.
Lojzetu je bilo izredno zanimivo, da je Kristijan izbral čisto svojo pot. »Začel je kot klasični čelist, nadaljeval z bobni, je pa izredno zanimivo, da je po študiju nadaljeval z obojim, na dveh tirih,« pravi in doda: »Sicer pa sva ga vedno obiskovala, ko je študiral v tujini, bil je tudi na izmenjavi v New Yorku in sva zaradi njega videla veliko sveta.«
Nekaj novega in izredno redkega
Na idejo, da bi lahko igral na čelo in bobne hkrati, je prišel zaradi projekta DrummingCellist, pri kateri so prvo zgoščenko posneli tako, da so igranje na oba inštrumenta posneli posebej in ju pozneje združili za mešalno mizo, toda težava je bila v tem, kako skladbe izvesti v živo. »Takrat sem začel eksperimentirati, da se na primer lahko usedem za bobne in imam čelo pred seboj,« pove. Ideja je bila povsem nova tudi očetu Lojzetu Krajnčanu, ki pravi: »Zanimiva ideja, da pravzaprav igraš sam s seboj.«
Kristijan Krajnčan zelo veliko sodeluje s plesalci (tudi s svojim bratom Žiganom, ki je plesalec, performer in pevec), ki jim zvok obeh inštrumentov še posebej buri domišljijo. »Zanimivo se jim zdi, da lahko prehajaš od zelo energetskega, perkusivnega (udarnega) zvoka, kot ga imajo bobni, k liričnosti čela,« opisuje njihove odzive in se sprašuje: »Zanimivo vprašanje pa je tudi, ali je lahko obratno – ali lahko igram na bobne tudi lirično in perkusivno (udarno) na čelo?«
Njegovo avtorsko glasbo DrummingCellist, ki je izredno lirična in meditativna, je poseben užitek poslušati v živo. Lojze Krajnčan jo opisuje kot sodobno, improvizirano glasbo z elementi jazza, klasične glasbe, etno in filmske glasbe, čeprav Kristijan pravi, da mladi glasbeniki vse težje uvrščajo svojo glasbo v predalčke, saj sodobna glasba prestopa vse meje.
Kristijan Krajnčan se navdušuje nad mitologijo, iz katere pogosto črpa navdih za skladbe, s tem je povezan tudi naslov najnovejše zgoščenke Drumming Cellist Abraxas, ki bo predstavljena na koncertu. »Abraxas je zelo staro antično božanstvo, ki v bistvu nima samo enega pomena, ampak v mojem primeru izhaja iz kratkega Jungovega dela, ki razlaga, da je Abraxas božanstvo, ki združuje nasprotujoča si pola, dan in noč, dobro in slabo, vroče in hladno; zdelo se mi je, da to zelo dobro predstavlja to, kar ustvarjam in k čemur stremim.«
Kristijan obljublja poslušalcem koncerta raznolike zgodbe in atmosfere, ritme, in kot pravi, tudi neki nov pristop h glasbi, ki ga doslej še nismo slišali. Lojzetu Kranjčanu se ob poslušanju Kristijanove glasbe odpira sto vprašanj: »Recimo, opazujem, kam gre glasbeni razvoj in da različne generacije najbrž različno dojemamo glasbo, da se estetske norme spreminjajo, ampak vse to je zelo zanimivo. Bolj se poglabljaš v glasbo, širša obzorja se ti odpirajo.«
Kristijan je poleg tega, da se ukvarja s skladanjem filmske glasbe, tudi režiser. Na Nizozemskem je bil asistent v, kot sam pravi, 'precej veliki firmi' za filmsko glasbo REC Sound. Kristijan Krajnčan trenutno končuje svoj prvi profesionalni kratki igrani film z naslovom Potop, v katerem sta glavni vlogi zaigrala njegov brat Žigan Krajnčan in igralec Matej Pucki. Film je nastal v produkcijski hiši EnaBanda, podprla sta ga tudi Televizijska produkcija RTV Slovenija in Slovenski filmski center.
Posnet bo aprila. Za film je tudi sam napisal scenarij, ki je bil nagrajen v Rotterdamu na scenaristični delavnici Cinephillia Screenwriting Lab. »Film govori o reševanju odnosa med očetom in sinom, ampak na bolj simbolni ravni,« opisuje vsebino filma, ki se dogaja v idiličnem naravnem okolju in raziskuje arhetipske odnose med različnima generacijama.
Besedilo: Vida Voglar // Fotografiji: Urška Lukovnjak, Irena Lesjak
