Vino z rumeno nalepko iz ormoških kleti je tisto, ki že vse od 30. let preteklega stoletja spremlja družinska kosila in večerje številnih ljubiteljev enologije doma in v bližnji okolici. A zdaj je zgodba dobila nadaljevanje z blagovno znamko Puklavec and friends.
Ko je leta 1934 Martin Puklavec začel z vinogradi v okolišu Jeruzalemskih goric, se mu še sanjalo ni, da bosta skoraj stoletje pozneje o razvoju te blagovne znamke govorili njegovi vnukinji Kristina in Tatjana Puklavec. To je zgodba o družinskem uspehu, ki si zasluži aplavz.
Story: Dekleti, vajino zgodbo bi rada začela z vajinimi spomini iz otroštva. Odrasli sta v Nemčiji, predstavljam pa si, da sta veliko poletnih počitnic preživeli v okolišu Jeruzalemskih goric?
Tatjana: Smo, ampak pogosteje takrat, ko smo bili na poti na Hrvaško, kjer smo sicer preživljali počitnice. (smeh).
Story: Pa imata kakšne spomine iz družinskih vinogradov?
Tatjana: Spomnim se, kako sva hodili v vinsko klet, kako sva raziskovali naš vinski arhiv, ki velja za 'sveti gral'. S prsti sva risali v prahu, odrasli pa so naju kregali, da morava biti tiho in pridni. Tega se spominjam, ker je to še danes zame zelo poseben kraj.
Story: Tradicijo vaših vin je sicer začel dedek, česa pa sta se o vinarstvu najprej naučili?
Tatjana: V podjetju sem odgovorna za marketing, zato sem bila vedno usmerjena v ustvarjanje vina, ki ga trg ceni, ne le vina, za katerega mislimo, da je najboljše. K sreči mi lahko to oboje uresničimo, pa vseeno ... Sledimo povpraševanju trga.
Story: Kdo pa je potem bil prvi, ki vama je predal znanje o vinih. Vajin dedek, ki je vse to začel, je preminil še pred vajinim rojstvom, kajne?
Kristina: Zame je to najin oče, ki naju je v otroštvu učil o kulturi pitja vina. Pri nas je bila in še vedno je ob kosilu na mizi steklenica vina z rumeno nalepko, steklenica vina iz Ormoža. Preden sem začela delati za družinsko podjetje in preden smo znova odkupili vinograde in proizvodnjo, sem se udeležila tečaja. Seveda učenje še vedno poteka. Veliko se udeležujemo sejmov, veliko se pogovarjamo z ljudmi iz sveta vinarstva, kulinarike ...
Tatjana: Predvsem kombiniranje hrane in vina je nekaj, kar je v tem svetu še vedno precej novo. Pred 30 leti nihče ni posvetil veliko pozornosti temu, da bi na dolgo in široko razglabljal o tem, katero vino ustreza kateri jedi. V zadnjih 15 letih pa se govori o kulinarični izkušnji na splošno.
Story: Imate prelepo družinsko tradicijo – je to prispevalo k temu, da sta se tudi sami podali v ta posel, v ta svet?
Tatjana: Od nekdaj sem imela zelo močno vez s Slovenijo. Tu sicer nisem odrasla, ko pa sem prišla nazaj, sem se tu vedno počutila kot doma. Nisem se počutila, da bi bila drugačna. Prek vina Puklavec hočemo izraziti svojo ljubezen do celotne pokrajine. Da jo pokažemo svetu. Včasih namreč dobim občutek, da Slovenci ne vidite lepote svoje dežele. Ko pa pripeljemo ljudi sem, ko jim govorimo o Sloveniji, se vedno zaljubijo vanjo. Tako drugačna je. Tako čista. Tako zelena. Prelepa je. Majhna, a tako raznovrstna.
Ljudje me vedno vprašajo, kaj je tipičnega v Sloveniji, in vedno jim povem, da ni nič običajnega. Če govorimo o vinih, je že na tem področju raznovrstnost očitna. Mi proizvajamo vina, ki jih v drugih regijah ne, in nasprotno. Na to raznovrstnost smo ponosni. Veste, nikoli nisem spoznala dedka, imam pa včasih občutek, da je bil zelo poseben človek. Bil je poln inovacij. Predstavljam si ga, kako stoji pred kamnito gmoto in trdi, da bo iz nje zgradil sedemnadstropno vinsko klet. To ni nekaj, kar bi se delalo kot po tekočem traku. Mislim, da je ideja o tem, da znova stopimo v čevlje naših preteklih generacij lepa. Da nadaljujemo tradicijo na moderen način.
Story: Odrasla ste z zgodbami o svojem dedku in vinogradih. Katera zgodba pa se vam je najbolj vtisnila v spomin?
Tatjana: Veliko zgodb sem slišala, ko smo se kot družina znova podali v svet vinarstva. Starejša gospa je na primer pristopila k meni v Ormožu in dejala, da je od nekdaj spoštovala mojega dedka, ker so vedno takoj dobili plačilo za grozdje, ki so ga k nam pripeljali. A ker je potrebovala denar pred trgatvijo, saj se je odpravljala v šolo, ji je moj dedek takoj dal denar, ki ga je potrebovala. Vse takšne male zgodbe mi veliko pomenijo.
Enkrat sem klepetala z gospodom Tonetom, ki je skrbel za najstarejšo vinsko trto v Mariboru. Prijel je mojo roko in mi iz srca rekel, da me je tako lepo spoznati. Da spoštuje mojega dedka in da je tako ponosen na nas, da smo se vrnili. To so zgodbe, ob katerih rečeš vau. Bilo je zelo čustveno. Moj oče je seveda govoril o njem, ampak ne tako.
Story: Vidve bosta prihodnja generacija tega podjetja. Kaj pa vajina mama, je tudi ona tako navdušena nad vinarstvom kot vidve?
Tatjana: Mislim, da na začetku ni bila tako navdušena. (smeh) Rada ima vino kot produkt, ni pa bila tako navdušena nad tem projektom. Moj oče se je namreč želel upokojiti, nenadoma pa se je odločil za nakup te velike vinske kleti in proizvodnje. Šalo na stran ... Zdaj je ona prav tako tu in tudi ona je velika podpora nama in očetu.
Story: Ljudje včasih rečejo, da je delo z družino velik izziv. Kaj menita o tem? Je to izziv ali privilegij?
Tatjana: Oboje.
Kristina: Res je. Ker se spoznaš na popolnoma drugi ravni. Na začetku smo zaradi tega morda imeli malce več težav, ampak ko se vsak najde v svojem sektorju dela, je veliko lažje.
Story: Vidve imata tudi družini. So tudi oni vpeti v vaš vinarski posel?
Tatjana: Zelo. Moji sinovi imajo drugačen priimek kot jaz, ker s partnerjem nisva poročena, in moj sin me je nekoč prijateljem predstavil Tatjana Puklavec and friends. (smeh) Jaz sem blagovna znamka. (smeh)
Story: Pa ste v svetu vinarstva naleteli že na veliko žensk?
Kristina: To, da v vinarstvu delajo samo moški, postaja mit. V Nemčiji na sejmih vidimo 50 odstotkov moških in 50 odstotkov žensk. Predvsem pa ne gre samo za proizvodnjo vina, lahko delajo tudi v prodaji ali v marketingu ...
Tatjana: Je pa res, da kar se tiče proizvodnje vina, še vedno prevladajo moški.
Story: Pa ste se morali kot ženski v tem svetu še bolj dokazovati?
Tatjana: Mislim, da ne. Nikoli nisem imela tega občutka.
Kristina: Včasih je to v resnici prednost, ker so vsi odgovorni za prodajo v velikih trgovinskih verigah moški. Ko pride na sestanek ženska, je to nekaj posebnega in to imajo radi.
Story: Veliko ljudi reče, da je prednost žensk v vinu njihova čustvenost. Bi lahko rekli, da je to res?
Kristina: Mislim, da je. Če ne drugače, ženske vemo, kako podražiti moške. Kako jih osvojiti.
Tatjana: Ampak mi smo res strastni do tega, kar počnemo. Ne samo zato, da bi koga osvojili. To je resnično, in to ljudje občutijo.
Napisala Kaja Milanič
Fotografije Igor Zaplatil
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
