Strasti igralca Kristjana Gučka je veliko, vse od gledališča pa do petja in kuhanja. Le redkokdo pa ve, da simpatični Štajerec tudi izredno rad potuje. Ob kavi nam je povedal marsikatero dogodivščino s svojih potovanj, ki jim kar ni videti konca.
Pravite, da ste spremenili življenjsko filozofijo. Zakaj?
Vsak izmed nas se lahko v življenju znajde v težavnem obdobju. Stvari, odnosi, pogledi preprosto razpadejo na delce. Tudi jaz sem se znašel v podobnem položaju. Takrat so bili na srečo ob meni pravi ljudje, ki so mi pomagali, da sem našel nov zagon. Vprašal sem se, zakaj me nekaj, kar delam, v čemer sicer uživam, obenem lahko popolnoma izprazni in zruši. Tako sem bil primoran odkriti neki nov pristop ali princip delovanja in rekonstrukcije.
Menda mora človek vsaj enkrat v življenju potovati tudi sam. Kaj menite o tem?
V Indoneziji sem veliko časa preživel sam in bilo je dobro, to sem v tistem obdobju potreboval. Možno je, da kaj takšnega še kdaj ponovim. Ampak saj na potovanju v resnici nisi nikoli sam, vedno spoznavaš ljudi, s katerimi preživiš določen del poti. Eden izmed namenov potovanja je prav srečanje.
V vašem potnem listu je tudi indijski vizum. Če se ne motim, ste se v tej neverjetni deželi tudi prvič seznanili z meditacijo?
Pri načrtovanju potovanja po Indiji nama je pomagala ga. Mojca Miholič, ki nama je dala močen kontakt v mestu Pushkar, kjer je edini Brahmanov tempelj na svetu. S punco sva tam spoznala brahmina, ki ima šolo za revne deklice. Prek njega sva spoznala mladega guruja, s katerim smo se 10 dni dobivali v templju in meditirali. Prakash je eden izmed učencev enega izmed najbolj poznanih svamijev v Indiji in res naju je ogromno naučil. Predvsem je pomembno, da vse, kar nama je predal, še naprej živi v nama. Nepozabna izkušnja.
Ob obisku sem imela občutek, da se ljudje še niso ujeli v kolesje zahodnega sveta, ki temelji na materializmu. Kakšno pa je vaše mnenje?
Morda – ne še. Številni tega nimajo, številni pa so se že okužili z iluzijo materialistične sreče. In če to pomešaš z njihovo energijo, lahko na lastne oči vidiš, kakšne negativne posledice ima materializem na to sicer zelo magično deželo.
Kakšen pečat pa je na vas pustila Indija?
Vsak v Indiji dobi tisto, kar ga išče. Meni je recimo pomagala, da najdem Indijo v sebi. Mir, ki ga ljudje iščejo na potovanjih, je lahko dvorezni meč. Če človek išče nekaj zunaj, se lahko vse življenje premika okoli bistva. Odkrivanje je v bistvu odstiranje znotraj, gre za tudi za potovanje navznoter, v sebe. To mi je pustila.
In vi ste takratni mir shranili globoko vase?
Mara, ki pomaga voditi omenjeno šolo za osirotele deklice, je rekla: "Ko prideš domov, Indijo najprej prebaviš, in ko jo enkrat prebaviš, vidiš, da nikoli ne bo šla ven iz tebe."
Po tej izkušnji je meditacija postala del vašega vsakdana ...
Trudim se biti discipliniran, ne pa rigorozen. Meditacija je lepo orodje za kontemplacijo, umiriš se, predihaš in dan začneš z nečim dobrim. Če želiš, da je hiša lepa, moraš zanjo poskrbeti, jo čistiti, prebarvati ... Tudi ljudje se ne hranimo le s hrano, temveč tudi z nečim neotipljivim. Vsak dan se torej podamo na pot, iščemo nevidno, ki nas hrani in nas dela zadovoljne.
Ob tem ste spremenili tudi prehranjevanje. Zakaj ste se odločili za vegetarijanstvo?
Zanimivo, vse gre z roko v roki. Opažam, da življenjski slog postaja velik vir navdiha. Če se znaš odmakniti od stvari, opaziš več in potem vidiš, da ti nekatere stvari ne služijo več oziroma jih ne potrebuješ. Vse več ljudi različnih poklicev in slojev kuka na alternativna področja, kako izboljšati kakovost življenja. Ob obisku Indije sem recimo sprejel tudi odločitev in nehal uživati alkohol.
Torej živite precej zdravo. S katerimi športi se ukvarjate v prostem času?
Obožujem turno smučanje in druge zimske športe, potapljanje, tek. Sicer pa sem ljubitelj cestnega kolesa, rad imam razdalje. Letos sem si omislil novo kolo in priznam, bil sem kar priden. Goriška brda so recimo pravi raj za kolesarjenje.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču