Prva dama slovenskega Protokola Ksenija Benedetti je lani svoje mesto prepustila drugim, a to še zdaleč ne pomeni, da počiva.
Piše namreč uspešno zgodbo, na katero se je pripravljala že kot šefinja Protokola, saj je ustanovila lastno akademijo poslovnega protokola. V aprilu je šolanje končala prva generacija, ki se ji je, kot nam je zaupala sogovornica, za vse čase vpisala v spomin.
Story: Težko si je predstavljati, kaj bi lahko nekomu, ki je bil 18 let na tako pomembnem mestu kot vi, še bilo izziv. Jeseni boste na Akademiji za poslovni protokol pozdravili že drugo generacijo. Kdaj se vam je rodila zamisel o tem oz. kaj je bil razlog?
V resnici je seme zasejala dr. Daniela Brečko, ki je 'kriva' tudi za to, da sem napisala knjigo Protokol, simfonija forme. Že zelo dolgo nazaj sva se pogovarjali o tem, kaj bi radi še počeli in kako bi spremenili najini življenji. Pa mi je rekla: “Poslušaj, zakaj pa ne bi ti imela svoje šole? Imaš res dragoceno znanje s še bolj dragocenimi izkušnjami.” Veliko sem razmišljala o tem semenu in pred dvema letoma sem ga začela zalivati, skupaj s Pedagoško fakulteto Univerze na Primorskem. In pred dvema tednoma sem na slovesnosti v Vili Bled razdelila certifikate znanja prvi generaciji Akademije za poslovni protokol. To je bil res poseben dan. Nabit s čustvi. Mojimi čustvi in čustvi udeleženk in udeležencev šolanja. Zanimivo, kako smo se v teh štirih mesecih druženj ob četrtkih ob pridobivanju znanja navezali drug na drugega. Prve generacije ne bom pozabila nikoli.
Story: Koliko časa vam vzame priprava na predavanja? Kako domača vam je vloga predavateljice?
Predavam že 16 let in odzivi ter ocene slušateljev so zelo dobri, kar mi daje hrano za naprej. Na vsako predavanje se pripravim, tudi če sem ga ponovila že 50-krat. Nove teme mi vzamejo zelo veliko časa, včasih do 10 ur. Vse v življenju počnem zelo temeljito. Na neki način sem vedno bila blagi 'control freak'. Kar je včasih dobro, včasih pa ne preveč.
Story: Katere spodrsljaje ste si najpogosteje privoščili na začetku, pred slabima dvema desetletjema, kot novinka na protokolarnem parketu? Se še danes z nasmehom spomnite nanje?
Vedno opravim 'domače naloge' in na vsak korak, posebej na terenu, ki ga ne poznam dobro, se pripravim. Tako je manj možnosti za spotike. Zavedam pa se, da Murphy ždi skrit na vsakem vogalu in poredno čaka, da nam jo zagode. Zato so dobrodošli plani B, C, Č, D in naprej globlje po abecedi. Pa kljub temu je treba znati tudi mirno, a hitro in odločno improvizirati. Predvsem pa ne skrbeti za reči, na katere res nimamo vpliva.
Story: Katero vrlino ste v svojem poklicu vedno najbolj občudovali, spoštovali?
Spoštovanje do drugače mislečih. Spoštovanje do vseh ljudi in do dela. Dela vseh vrst.
Story: Si izzive najpogosteje postavljate v zasebnem ali poslovnem življenju?
Ne postavljam si posebnih izzivov. Predvsem se trudim izpolniti svoje želje in se pri tem dobro počutiti. Ampak znanje, kako to narediti, je prišlo šele po mnogo prehojenih poteh.
Story: Koga ste v življenju jemali za zgled?
Svoje starše. In predvsem njim sem zelo hvaležna, da sem danes to, kar sem. Zgled so tudi požrtvovalni prostovoljci in prostovoljke, gasilci, medicinske sestre in zdravstveniki, zdravniki in zdravnice, ki s srcem opravljajo svoje delo, ne glede na (pogosto) mizerno plačilo. Zgled je lahko tudi moj mož, ki je preživel mnogo hudih udarcev in se znal vedno znova postaviti na noge in zaživeti na novo.
Story: Čeprav si vas le s težavo predstavljamo, pa vendar: kaj vas resnično lahko vrže iz tira?
Človeška požrešnost, napuh, aroganca, zahrbtnost, laži, višinske bolezni in bolezni sestradanih egov.
Story: Katera vrsta obnašanja se vam danes zdi najbolj nesprejemljiva?
Vse, kar je vezano na zgoraj omenjene reči. To, da na primer kdo ne zna pravilno uporabljati pribora ali koga pravilno nasloviti, so nepomembne malenkosti. To, da kdo koga žali, ponižuje, celo izkorišča, mu laže v obraz, pa je popolnoma nesprejemljivo.
Story: Naše družabno življenje se seli na družabna omrežja. Kaj pa obnašanje na spletu? Zdi se, da je situacija nekoliko ušla iz rok?
Ne nekoliko, kar zelo je nekaterim ušla iz rok. Odvisnost od spleta in družbenih omrežij je nova odvisnost, ki se je ne zavedamo dovolj. Danes se (navidezno) prijateljstvo šteje s številom všečkov, ki dajejo hipna zadovoljstva. Namesto uživanja v življenjskih dogodivščinah postaja bolj pomembna takojšnja objava užitkov na družbenih omrežjih. Preden užijemo slastno hrano, jo je treba poslikati in objaviti. Na koncertu sta bolj pomembna fotografiranje in objava fotografij, kako se imamo fajn, namesto dejanskih užitkov ob glasbi. Namesto da bi imeli mi nadzor nad pametnimi telefoni, imajo telefoni pod nadzorom nas, postali so izrastki v naših rokah. Da niti ne omenjam sovražnega govora, ki je gnojna rana družbenih omrežij.
Story: Kako spretni pa ste sami na družabnih omrežjih?
To bi morali oceniti drugi. Zmernost je tista beseda, ki bi ji morali ostati zvesti. Ni težava v tem, da smo prisotni na družbenih omrežjih, težava je v tem, da smo prisotni neprestano kot odvisniki. In da življenje na spletu požre naše resnično življenje. Da neprestano pogledujemo v svoje telefone v strahu, da slučajno česa ne bi zamudili. Medtem pa resnično življenje polzi mimo.
Story: Kdaj ste nazadnje napisali pismo? Ne elektronsko sporočilo, temveč klasično pismo.
Komunikacija na papirju počasi izginja. Čez nekaj let bo postala izjema, ki bo potrdila pravilo, da se komunikacijske poti vijejo prek elektronskih sporočil, sms-ov, mesindžerja in drugih e-povezav. Kar ni nič narobe. A tudi e-komunikacija, poslovna e-komunikacija, mora imeti primerne vsebine in oblike. Pisem na papirju pa res že zelo dolgo ne pišem več. Čestitke pa.
Story: Zasledila sem vašo kolumno o odvisnosti od telefonov. Vam uspe povsem odklopiti za marsikoga nepogrešljivo komunikacijsko sredstvo? Ga kdaj pustite kar doma?
Tole pa ne bo šlo. Pred kakšnim mesecem dni sem ga pozabila doma in bila brez polovico dneva. Moram priznati, da se nisem počutila najbolje. Znam pa ga odložiti, tudi po več ur. Predvsem vedno dajem prednost ljudem, s katerimi sem, ne pa svojemu telefonu.
Story: Kako polnite baterije?
Z druženjem z najbližjimi, s sprehodi v naravi, z branjem, gledanjem dobrih filmov, obiski gledališč. In z veliko humorja, če se le da.
Story: Rojeni ste v Kopru, vendar danes živite v Ljubljani. Pogrešate morski zrak, bližino morja?
Že 19 let in še danes živim med Ljubljano in Koprom. Tudi zdaj poskrbim, da morja ne pogrešam, in to tako, da sem vsaj enkrat tedensko v Kopru, čez vikende, pa tudi med tednom, kadar delam. Pogosto z Borisom, včasih pa tudi sama. Nikoli se nisem počutila kot Ljubljančanka, vedno kot Koprčanka.
Story: Si boste v poletnih mesecih vzeli nekaj dni za zaslužen dopust?
Več kot nekaj dni. Kar nekaj tednov. To res potrebujem. Ampak to ne bo len odmor, temveč nedolgočasen dopust, ko bom veliko brala in tudi ustvarjala in se pripravljala na predavanja. In tudi kam odpotovala.
Story: Vam sedanja služba omogoča več prostega časa kot poklic šefinje Protokola?
Čez leto ne, poleti pa zagotovo. Predvsem ne čutim več težkih bremen, ki jih s sabo prinese funkcija šefinje Protokola Republike Slovenije. Ta nahrbtnik zdaj nosi moj nekdanji sodelavec Aleksander Strel in veseli me, da je dobil to priložnost in da mu gre odlično.
Story: Ostajate v stiku z nekdanjim delovnim mestom ali ste se po koncu povsem distancirali?
Ostajam v stikih s približno tremi svojimi nekdanjimi najbližjimi sodelavkami, z delovnim mestom pa nikakor ne. In ga tudi ne pogrešam. Pred časom sem šla mimo predsedniške palače in se popolnoma brez nostalgije počutila, kot da sem tam bila res že davno, davno nazaj.
Story: Že nekaj časa je minilo od vaše knjige Protokol, simfonija forme. V mislih že snujete novo?
Snujem marsikaj. Moja duša je zelo brbotajoča. Trenutno pišem kolumne za Primorske novice, ki so, tako pravijo, zelo brane in ki jih bom verjetno kmalu zbrala v novi knjigi. Če bo kdaj nastala še kakšna, bomo videli. Veliko bi imela povedati, a vsega nikoli ne bom smela in niti ne želela.
Story: Si boste v poletnih mesecih vzeli nekaj dni za zaslužen dopust?
Več kot nekaj dni. Kar nekaj tednov. To res potrebujem. Ampak to ne bo len odmor, temveč nedolgočasen dopust, ko bom veliko brala in tudi ustvarjala in se pripravljala na predavanja. In tudi kam odpotovala.
Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: osebni arhiv, Protokol
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj
