Čeprav ima šefinja Protokola Republike Slovenije Ksenija Benedetti te dni od jutra do večera precej zaseden urnik, si je z vso prijaznostjo vzela čas za nas. Skoraj pričakovano je bilo, da se bomo pogovarjali o protokolu. In res smo se! Toda ne le o uradnih in družabnih pravilih, ampak tudi o protokolarnih obiskih in potovanjih, za katere marsikdo misli, da je vse skupaj en velik užitek. Pa ni tako, saj nam je Primorka zaupala, da na službenih potovanjih včasih nimajo časa niti za toaleto.
A to ni vse, o čemer sva se pogovarjala. Benedettijeva je spregovorila tudi o svojem življenju ter možu Borisu Cavazzi. Pa o družbenih omrežjih, na katerih je še kako dejavna. In o mačkah, ki jo spremljajo že vse življenje. Glede na to, da se približujemo veselemu decembru, pa sva za konec morala omeniti 'najlepši čas v letu', ki se je po njenem mnenju "popolnoma skomercializiral in izgubil svoje bistvo".
Story: Čez nekaj dni bo vaša knjiga Protokol, simfonija forme doživela prijetno in zanimivo osvežitev. Kaj pravzaprav pripravljate?
Pripravlja se avdio moje knjige, ki je bila izdana 2009. Gre za simbiozo tradicionalne panoge založništva in t. i. start-up gibanja - družbe Audibook. Družba je našla način, kako strokovno literaturo, pa tudi leposlovje, približati ljudem, ki jim sodobni čas odvzema priložnosti za tradicionalno branje. Avdio knjige so tako most med kulturo v besedi in jeziku ter sodobnim tempom življenja. Pri tem posnetku je posebno to, da so bralci izvrstni slovenski igralci in voditelji: Jožica Avbelj, Vojko Belšak, Boris Cavazza, Sebastian Cavazza, Ivan Lotrič, Vesna Milek, Boštjan Romih, Ajda Smrekar, Lotos Šparovec, Marcel Štefančič jr., Darja Zgonc in Milena Zupančič, nekaj odlomkov pa sem prebrala tudi sama. Knjigo lahko poslušate na aplikaciji Audibook po 9. novembru letos.
Story: Protokol nekako zaznamuje vaše življenje, saj bo minilo že skoraj 20 let, odkar se z njim ukvarjate. Se je v teh letih veliko spremenilo oziroma ali je protokol kot 'stara dunajska šola', ki se ne spreminja?
Edina stalnica v življenju so spremembe. Nekatera pravila ostajajo enaka, druga se posodabljajo in prilagajajo času, v katerem živimo. Še pred kratkim je bilo na primer nedopustno, da bi sožalje poslali prek SMS-sporočila, danes je to v primerni obliki že dovoljeno - odvisno je le, kako ta SMS napišeš. 'Moje sožalje' gotovo ni dovolj. Osnova in srž vseh pravil pa ostajata enaka: spoštovanje.
Story: Ob slovesnih dogodkih ter obiskih pomembnih politikov in drugih gostov je vedno videti vse brezhibno. Se kdaj tudi kaj zalomi ali se pač preprosto ne sme?
Nikoli se ne zalomi. (smeh) No, kadar pa se, se to ne sme videti. Izzive je vedno treba sprejemati in reševati mirno, iznajdljivo, hitro in neopazno. Življenje je na splošno polno presenečenj, tako je tudi pri našem delu. In Murphy bdi na vsakem koraku.
Story: Marsikdo bi dejal, da ste zaradi dela videli skoraj ves svet. Verjetno precej drugače kot pa, če bi ga kot turistka, kajne? Protokolarni obiski so namreč zagotovo natrpani na minuto, prostega časa pa ni ravno veliko.
V teh 17 letih sem prepotovala že skoraj ves svet. Ampak tega nikakor, res nikakor ne morete primerjati z zasebnimi potovanji. Med službenimi potovanji namreč nimamo včasih niti časa za toaleto. Zjutraj začenjamo zgodaj, zvečer zelo redko zaključimo pred 23. uro. Prostega časa ni skoraj nič. Vidimo veliko predsedniških in vladnih palač, morda tu pa tam še kaj na hitro iz avtomobilov, kadar nismo zaradi dela potopljeni v ekran telefona ali v telefonski pogovor. Marsikdo misli, da je naše delo polakirano in bleščeče. Kako zelo se motijo ...
Story: Kaj vas pri delu najbolj razjezi? Zamuda, 'šlamparija' ali kaj tretjega?
Razjezijo in užalostijo me vzvišenost, aroganca, laži, prepotentnost in zaničevalni odnos do naše službe ali mojih sodelavcev. Pri delu sem videla veliko visoko poletelih, ki so čez čas zelo trdno padli ... Ne maram niti zahrbtnosti. Bodi pogumen in me z besedo oklofutaj neposredno v obraz, ne mi strahopetno jurišati z noži v hrbet.
Ponavadi ljudstvo posluša politike, pri vašem delu pa vas morajo poslušati tudi politiki, sploh tisti začetniki. So dobri ali slabi učenci? Bi si jih več zaslužilo petico, enico ali zlato sredino?
No, 'učenec' za naše visoke predstavnike ni ravno primeren izraz, četudi v šali. Za vsak dogodek v Protokolu Republike Slovenije po temeljiti pripravi in dogovorih napišemo scenosled oziroma scenarij, ki ga pošljemo v kabinete predsednikov in kjer so zapisane vse podrobnosti. To je osnova. Vedno pa smo tudi na voljo za dodatna pojasnila in pogovore.
Story: Gre tudi v življenju vse kot po maslu? Zadnja leta namreč kar žarite ...
Hvala, dobro sem priklopljena na elektriko, kratkih stikov ni. (smeh) Obenem pa že trkam na les, da bi tako bilo tudi v prihodnosti. Hvaležna sem za svoje življenje, ki je bilo večinoma zelo prijazno z mano. Hvaležna za Borisa, za svoje starše, za svojo pest prijateljev in za sodelavce, ki jih neizmerno cenim. Zadnje čase pa tudi veliko bolje skrbim za svoje zdravje in počutje.
Story: Del te sreče je tudi vaš Boris. Pred kratkim ste na družbenem omrežju objavili njegovo fotografijo, ob tem pa zapisali: "Moj največji privilegij. Prisluškovanje vaje." Radi takole 'prisluškujete'?
Pred koncerti imajo fantje tu pa tam pri nas doma vaje in poslušanje teh je zame res pravi privilegij. Včasih me kar prime, da bi z njimi kaj zaigrala.
Story: Zelo dejavni ste tudi na družbenem omrežju, kjer imajo poleg Borisa, če se ne motim, mačke prav posebno zgodbo ...
Mački me spremljajo vse življenje. V Kopru sta Oskar in Jaka, v Ljubljani pa KokAkola. Vedno jih z zanimanjem opazujem. Najbolj hecno je, ko so skupaj - oba Koprčana in Ljubljančanka. Kakšen dober režiser bi lahko posnel zelo ljubek kratek film o njihovih srečanjih. Glede družabnih omrežij pa imam deljeno mnenje. Lahko so namreč zelo koristna, predvsem v družbenopolitičnem smislu in v smislu ozaveščanja ljudi na temo varstva okolja in živali ter empatije. Po drugi strani pa je v njih veliko 'smeti' z različnimi selfiji z vseh zornih kotov ali neprestanega utrujajočega objavljanja ponavljajočih se banalnosti iz vsakdanjega življenja. Vsak pri sebi ima sicer svoja merila, kaj je zanj pomembno, sprejemljivo ali zanimivo, in nikogar ne obsojam, najhuje pa je, ko ljudje postanejo pravi odvisniki od socialnih omrežij.
Story: Ko že govoriva o družbenih omrežjih, je tu še Instagram, pri katerem ne moreva mimo 'afne z novo bičikleto'. Se radi pošalite na svoj račun?
Da. Če se zna kdo pošaliti na svoj račun, je to znamenje inteligence, pravijo. (smeh)
Story: Bliža se najlepši čas v letu. Se radi sprehodite med praznično okrašenimi stojnicami in poklepetate s prijatelji?
To pa ne ravno najbolj rada. Ta 'najlepši čas v letu' se je popolnoma skomercializiral in izgubil svoje bistvo. Rada imam lučke, ne pa gneče, zato se pohajkovanju med prazniki raje izogibam. Se pa rada srečam z bližnjimi in s prijatelji kje drugje, kjer je mirno in kjer se lahko posvetimo drug drugemu. Moti me tudi, da se začne božično-novoletna dekoracija pred 6. decembrom, in to iz nesramnih prodajno-marketinških vzgibov. Malo manjka, da bomo jelenčke in Dedke Mraze in lučke srečali že konec avgusta, da bodo malhe trgovcev čim bolj polne.
Story: Za konec pa še skok do novega leta. Ga boste pričakali doma ali raje kje na toplem?
Tega pa še ne vem. Zagotovo pa bom v najboljši družbi. (smeh)
Besedilo: Alesh Maatko // Fotografije: Osebni arhiv, Aleksandra Saša Prelesnik, Primož Predalič, Daniel Novakovič/STA
