Ksenija Benedetti tega neljubega dogodka vse do danes ne more pozabiti.
Ksenija Benedetti je bila vrsto let uspešna šefinja protokola, ki je skrbela za številne tuje in domače politike in vedno si je prizadevala, da ne bi storila nobene napake in da bi obiski tujih državnikov potekali s čim manj napakami. A ene neprijetne dogodivščine se še danes zelo živo spominja.
Vedno je upala, da do tega ne bo prišlo, a zgodilo se je ravno to. "Ta, da kakšnega predsednika kam narobe peljem. Ali pa da pridem pred zaprta, zaklenjena vrata. To sem res pogosto sanjala. In to se mi je potem enkrat zgodilo v živo. Grozno! Pred zaprta vrata, za mano dva predsednika in me gledata, kako bomo zdaj šli naprej in je bilo treba malo okoli, po drugi poti. Še zdaj me to ni zapustilo," pravi Ksenija, ki na to še vedno občasno misli.
Danes vodi svojo akademijo, kjer uči o portokolu in javnem nastopanju in tam kot profesorje gosti številne pomembne osebe iz javnega življenja. Protokol je včasih sama rada malo prekršila, danes pa o njem razmišlja takole. "Brez kršenja pravil – v okviru nekih meja – ne bi bilo napredka. Enako je v glasbi. Eden je moral najprej prekršiti vsa ta pravila, recimo klasicizma, da je potem šla muzika naprej. Podobno je v protokolu. Ali pa v praksi. Nekoč se je našla ena ženska, ki je prva oblekla hlače. Do takrat je bilo to prepovedano in je veljalo za nezaslišano. Ampak če ona takrat ne bi prekršila tega pravila, bi verjetno ženske še danes morale biti ves čas v krilih." Je pa dejstvo, da se ta pravila, sploh v diplomatskem protokolu, spreminjajo zelo, zelo počasi. Kot pravi Benedettijeva, je to zato, ker velja neka tradicija in če se porušijo določena razmerja, hitro pride do kakšnih napak in dvignjenih obrvi.
