Šefinja državnega protokola RS Ksenija Benedetti velja za žensko, ki pri svojem delu ne dopušča ovinkarjenj, saj je njena funkcija zelo odgovorna in na očeh javnosti. Malokdo pa ve, da Primorka goji veliko strast do slikanja in fotografiranja.
Pred dnevi je v Ljubljani v prostorih Galerije Barbare Čeferin potekalo odprtje prav posebne razstave z naslovom Naključni portret, na kateri sodelujejo štirje avtorji - Ksenija Benedetti, Aldo Kumar, Jakov Brdar in Mateja Dimnik. V spremnem tekstu nastanka razstave so zapisali: "Zgodilo se je naključno. Utrinek. Dnevniški zapis. Fotografija namesto besed. In besede, zavite v fotografsko zgodbo. Ko doživiš poseben trenutek, ga zabeležiš, objaviš fotografijo in morda dodaš besedo. Nekatere deliš s prijatelji, druge ostanejo shranjene v telefonu. Nikoli niso imele namena izstopiti iz telefona, da ne bi stopile iz svojega okvirja. Živijo na ekranu, v različnih formatih in izvedbah, vsakič drugačne, vsak...ič vznemirljive in vsakič kot odsev trenutka, v katerem so nastale."
In zakaj ravno kvartet Ksenija, Aldo, Jakov in Mateja? "Življenje je polno naključij in tudi ta izbor je naključen. Je kot dnevniški zapis, je kot utrinek tega časa. Njihove zgodbe so samosvoje, pogledi na svet pa vznemirljivi. Na življenjski časovni premici je fotografski pogled le en od njihovih pogledov, ki pa jih na tem mestu združuje in povezuje."
Ksenijo Benedetti smo prosili, da nam lahko iz prve roke razkrije odnos do fotografiranja: "Želim ujeti trenutek in ustaviti čas, ko mimogrede oko sreča drobno, meni lepo lepoto, ki v obliki fotografije ostane z mano in ob ponovnih pogledih na poseben, neklasičen način zbudi spomine. Telefon je zame priložnost, ki 'dela tatu'. Je nezahtevno, a lahko tudi ustvarjalno orodje, in ne le sredstvo osnovne komunikacije, instantnih 'chatov', neskončnih sebkov in socialnih omrežij ter e-pošte. Zaradi njega sem postala telefonski fotografski tat mimobežnosti lepega, intrigantnega, privlačnega, zgovornega," nam pove Ksenija in doda: "Že pred letom dni se je ob srečanju z Aldom Kumarjem zgodil pogovor o naših 'igrah' s telefonsko fotografijo. Vedela sem, da to počne tudi Jakov Brdar. In potem se mi je rodila ideja o skupni razstavi in dobrodelni akciji - da iz tega nastane nekaj dobrega. Moja fotografija oziroma sporočilo je in ni povezano s spomini. Ko moje oko ujame nekaj lepega, želim to ohraniti v telefonu. Zgodi se povsod, doma v Ljubljani, doma v Kopru, v vsakdanjem življenju pa tudi na potovanjih - službenih in zasebnih. Ni nobenega reda. Iskreno je samo hipni utrinek, v stilu 'poglej, kako je to lepo, zanimivo, zgovorno'."
Napisal: Alojz Petrovčič
Fotografije: Tina Deu
