Medijsko priljubljena šefinja državnega Protokola, Primorka Ksenija Benedetti, se je pred dnevi poslovila od državnega protokola, ki ga je vestno in profesionalno s svojo ekipo sodelavcev vodila dolgih, a razgibanih 18 let.
Nam je uspelo Benedettijevo povabiti na krajši pogovor, kjer nam je razkrila, da je bil september zanjo kar težek mesec, saj sta ga zaznamovali kar dve slovesi. Eno na službenem področju, drugo na zasebnem, saj jo je zapustil njen zlati oče Lado Mahne.
Story: Pred meseci ste napovedali odhod z mesta šefinje državnega Protokola RS. Vas je presenetil odziv ljudi, saj večina kar ni mogla verjeti, da zapuščate delovno mesto, ki vam je bilo zaradi profesionalnosti in natančnosti z jasno vizijo pisano na kožo?
Ah, nihče ni nenadomestljiv! Narejena sem tako, da vsako delo opravljam profesionalno in z občutkom do ljudi. Veselim se novih izzivov, dela z mladimi, predavanj in svoje Akademije za poslovni protokol, ki je za januarski termin že razprodana.
Story: Slovo od delovne ekipe protokola, ki je z vami rasla v vseh pogledih, najverjetneje ni bilo lahko. Zanjo ste ob slovesu pripravili prav posebno druženje. Je morda stekla kakšna solza, saj so vas imeli za osebo, ki jim je znala prisluhniti, svetovati, obenem pa nakazati smer opravljanja nalog, ki so bile vedno izpeljane brez vidnih napak?
Ne maram slovesov, solz je bilo pa kar nekaj, ja. V teh dneh se zame zaključuje neko dolgo in pomembno obdobje in se začenjajo nove, sveže in drugačne dogodivščine.
Story: Slovenska vlada je na vaše mesto postavila vašega nekdanjega sodelavca Aleksandra Strela, magistra politologije. Glede na to, da je ‘rasel’ z vami, saj je pri protokolu že od začetka, nas zanima vaš pogled na to imenovanje?
Veseli me, da bo Protokol Republike Slovenije prevzel Aleksander Strel, ki ima dolgoletne izkušnje na tem področju in ki je bil eden izmed mojih izvrstnih službenih sopotnikov. Spominjam se njegovih prvih korakov. Sandi, kot mu pravimo, je tudi kot človek izjemen, ima profesionalen in prijazen odnos do sodelavcev. Menim, da je morda to včasih celo bolj pomembno od perfekcije pri delu.
Story: Z letošnjim oktobrom ste dokončno zapustili mesto šefinje Protokola Republike Slovenije. Odpirate novo poglavje v svoji bogati delovni karieri - predavateljske vode ter vodenje prav posebne akademije, kjer vidnih medijskih obrazov ne bo manjkalo. Nam razkrijete v nekaj stavkih kaj več o tem, saj so temelji v tej smeri že postavljeni in le čakajo na svoj začetek?
Akademija za poslovni protokol, ki sem jo ustvarila skupaj s Pedagoško fakulteto v Kopru in katere podpornik je Gospodarska zbornica Slovenije, je šola sodobnega poslovnega protokola v teoriji in praksi. Obsega program 50 ur, sestavljen pa je na podlagi visokih strokovnih in izobraževalnih standardov. Vpise sprejemam za jesenski termin, več o vsebini pa si lahko preberete na www.protokol.si. V Sloveniji take šole do zdaj ni bilo.
Story: Za konec pa, Ksenija, če se za trenutek ozrete nazaj, kaj vam bo ob delovni ekipi iz protokola najbolj manjkalo, saj spreminjate okolje ter se vračate na svojo Primorsko?
Ne vračam se za stalno v Koper, kot do zdaj bo moje življenje razpeto med Koprom in Ljubljano. Pogrešala bom sodelavce, nekatere zelo. In naša druženja in naš smeh, ki je bil ob resnem profesionalnem delu pogosto naš spremljevalec.
Boleča izguba očeta
Benedettijeva je glede zasebnosti, ki jo deli z mediji, zelo stroga, tako da je bila ob našem vprašanju ter izreku sožalja zelo neposredna: “O tem ne želim govoriti, ker je preveč boleče in zelo osebno.” Je pa Primorka pred dnevi v zelo brani kolumni v Primorskih novicah odprla srce ter razkrila, da jo je smrt očeta globoko prizadela.
“Ne maram slovesov. Slovo se mi zdi kot nekaj trdno dokončnega. Ne maram dokončnosti. Ker je ni. Rada imam na svidenje. Ko kdo od bližnjih odide drugam, pade na nas ploha žametne žalosti. 20. september je bil najtežji dan mojega življenja. Zdržati direkten in globok pogled trenutka, ko nekdo od tvojih najbližnjih, ki te je imel najraje na svetu, odide, je nadčloveška moč. Vem, spet se bom veselila in smejala iz srca, a nežna žalost bo za vedno počivala nekje v kotu mojega sončnega spleta. Na svidenje, Ladek moj. In hvala, da si mi najboljši oče v tem vesolju. Jutri se spet pogovarjava,” je le del zapisa oziroma kolumne Ksenije, kjer bralec ob koncu te le težko zadrži solze.
Besedilo: Alojz Petrovčič // Fotografije Aleksandra Saša Prelesnik, osebni arhiv
