Šefinja slovenskega protokola je dobrih 17 let. Čeprav so se menjavale vlade, levi in desni, je Ksenija Benedetti ostala na svojem delovnem mestu, kar zagotovo priča o njeni profesionalnosti.
Zasebno pa je Ksenija zabavna in nagajiva; njena ljubezenska sreča z Borisom Cavazzo, ki jo je obiskala v njenih zrelih letih, jo je naredila še bolj sproščeno in čustveno.
Na čelo slovenskega protokola ste bili imenovani leta 2000. Kako se spominjate tistih časov, ste bili tega zelo veseli, ste imeli kaj treme?
Da, bila sem presenečena nad povabilom in imenovanjem. Imela sem dva tedna časa za pripravo na novo delovno mesto in zavedala sem se odgovornosti. Tudi trema je bila, ampak imeti malce treme pravzaprav lahko pomeni tudi imeti zagon in tako pozitivno vznemirjenje me nikoli ne moti.
Zakaj ste kandidirali za to delovno mesto? Vas je zelo zanimalo?
Na to delovno mesto sem bila povabljena. Mislila sem, da bom to delo opravljala le kratek čas. Ta kratek čas se je razvlekel na vznemirljivih 17 let.
Delo opravljate torej že skoraj 18 let, medtem ko se menjavale vlade, levi in desni, kar priča o vaši profesionalnosti. Pa vendar, ste imeli kdaj težave?
Čeprav nisem 'rektalni alpinist', resnih težav nisem nikoli imela. Ni vedno šlo vse gladko, to seveda ne, ampak moram posebej poudariti, da mi je tako dolg staž uspel tudi zaradi odličnih sodelavcev. Brez vsakega izmed njih naša služba nikoli ne bi bila tako uspešna pri opravljanju svojih nalog.
Kaj je protokol? Obstaja več protokolov – poslovni, politični ...?
Definicij protokola je verjetno prav toliko, kolikor je piscev knjig o protokolu. Načeloma ta beseda označuje dejavnost in način sporazumevanja po mednarodnih pravilih, je veščina organiziranja, ki krmili javne in tudi zasebne ustanove, organizacije, podjetja, je skupek norm in pravil, določenih z zakoni, dekreti, odredbami ali navadami. Po novejši definiciji je protokol skupek postopkov, norm in tradicij, ki se uporabljajo pri organizaciji, stroka, ki skrbi za red in organizacijo različnih dogodkov (protokolarnih, poslovnih in tudi zasebnih), vzdržuje merila in strategije ter skrbi za komunikacijo. To je daleč od kakega blišča in z njim zastarelih definicij.
Protokolarna pravila naj bi se mehčala – kaj to pomeni? Lahko daste kakšen primer?
Spremembe so edina stalnica v življenju. In tudi protokolarna pravila se spreminjajo in posodabljajo. Strogo formalni dogodki so postali bolj sproščeni. Komunikacijske poti so drugačne. Še pred kratkim je bilo nedopustno poslati sožalje v obliki kratkega SMS-sporočila prek mobilnega telefona, danes se to že dopušča, če so besede pravilno izbrane (ˈmoje sožaljeˈ gotovo ni dovolj).
Kako se s pravili protokola znajdejo naši politiki? So ga vešči?
Nekateri bolj, drugi manj.
Kako se vi spopadate z njimi? Zdi se, da ste čustveni. Strogo delite službeni del življenja in zasebni del?
Ja, sem zelo čustvena. O določenih rečeh imam seveda svoje mnenje, ki ga moram zaradi svoje profesionalnosti zadržati zase. Človek je celota in ga ne morete preveč ločiti na zasebno in službeno. V sebi imam tudi jaz verjetno obe plati, je pa res, da se zasebno oblačim veliko bolj sproščeno in da včasih tudi jem na kavču in kakšno jed tudi brez pribora. (smeh) Ampak tako v službi kot doma ima spoštovanje do drugih ljudi, kar je temelj vseh protokolarnih pravil.
Znana je vaša ljubezen do umetnosti. Jo še negujete? Kako?
Umetnost me spremlja od malega, starši so mi jo zgodaj položili v naročje. Ukvarjala sem se že z vsemi zvrstmi: igrala sem klavir, skladala, slikala, pisala poezijo, zadnje čase se ukvarjam bolj s pisanjem kolumn in s telefonsko fotografijo. Zelo rada grem v gledališče, na kakšen koncert ali si ogledam dober film.
Našli pa ste tudi novo ljubezen, igralca Borisa Cavazzo, in se z njim poročili. Poznala sta se zelo dolgo, pa sta se našla leta pozneje – verjamete v usodo?
Verjamem v to, da te življenje pripelje na določena križišča, vendar moraš tam nato sam izbrati svoje poti. Ne čakam, da mi sreča pade iz neba, ampak se zanjo tudi sama potrudim.
Bi lahko primerjali protokol in teater?
"Protokol je zrežirani teater", je Boris napisal že leta 2008 v predgovorih v moji knjigi Protokol, simfonija forme. Delno ima prav.
Kako funkcionirata kot zakonca? Kaj je najpomembnejše za dober partnerski odnos?
Funkcionirava sijajno. Pomembni so pravo partnerstvo, zaupanje, dopolnjevanje, opora, veliko smeha, vsakdanje drobne pozornosti, dotiki. In nič nepotrebnega obremenjevanja z malenkostmi, ki niso pomembne.
Kaj pri soprogu Borisu najbolj cenite? S čim vas razveseli?
Zrelost, ustvarjalnost, smisel za humor, pozornost in skrb za svoje bližnje, odnos do ljudi, živali in do sveta, odnos do umetnosti, skromnost, pravičnost, igrivost, ekološko ozaveščenost. Razveseljuje me vsak dan z drobnimi pozornostmi.
Kaj je za vas sreča?
Sem srečna in obenem takoj trkam na les, da tako tudi ostane. Osrečujejo me male velike reči: objem, dober film, sneg, prijazen pogled, prijazen nasmeh, Borisova mineštra, sprehod z očetom, mamin štrudelj, morje, vragolije mojih mačk, dobra šala, dobro opravljeno delo, burja, zadovoljni sodelavci, igrivi prijatelji, Borisova sinova in vnuka ...
Ste kandidatka za Slovenko leta, kaj vam to pomeni?
Nad nominacijo sem bila presenečena. Sprejela sem jo s hvaležnostjo predvsem zaradi tima sodelavcev, ki si zaslužijo, da je njihovo delo opaženo in pohvaljeno. Si pa nagrado zaslužijo vse nominiranke in tudi ali morda še bolj vse ženske, ki se vsak dan borijo za preživetje.
Besedilo: Eva Jandl // Foto: Aleksandra Saša Prelesnik, Mediaspeed, Sandi Fišer