Lado Leskovar, legenda slovenske popevke : Dobro ne more biti popularno

Ambasador Unicefa Lado Leskovar, oče dveh sinov, s svojo četrto ženo Verico zaslužen pokoj preživlja v Ljubljani, kjer so ob njegovem zavidljivem jubileju pripravili Gala koncert v Cankarjevem domu.

Ali res mogoče je, da v množici obraz, ki nekoč mi bil je vse, zdaj komaj še spoznam? Odgovor na vprašanje iz znamenite zmagovalne pesmi Slovenske popevke po izboru občinstva leta 1963 z naslovom Malokdaj se srečava je ne. Ne, ker Lada Leskovarja na sprehodu po prelepi beli Ljubljani, ja, še en naslov njegovih zimzelenih pesmi, še danes tako rekoč vsi poznajo.

Ta zmaga je Lada Leskovarja izstrelila med zvezde slovenske zabavne glasbe. In v zlatih letih slovenske popevke je bila konkurenca dobrih skladb in izvajalcev resnično velika, saj so melodije skladali najboljši skladatelji, pesmi zanje pa najboljši pesniki, kot so Ciril Zlobec, Elza Budau, Gregor Strniša in drugi.

In popevke so se med ljudmi prijele: »Gre za to, da smo imeli nekoč drugačna merila in ni bilo toliko vsega. Se spomnite, katera skladba je lani zmagala na Slovenski popevki? Večina ljudi se najbrž ne. Danes se na radijskih postajah vrti nekakovostna južna turbo folk glasba – ne razumite me prosim napak, sam sem 17 let živel v Srbiji in dve moji ženi sta bili Srbkinji –, a to se mi ne zdi v redu. Prepričan sem, da kar je dobro, ne more biti popularno, in sam sem vedno izbiral repertoar, ki nikoli ni bil blizu širokim množicam,« pripoveduje Lado Leskovar.

Pesmi v 'bunker', Lado v srbijo

In vendar je po zmagi na Slovenski popevki Lado Leskovar med domačim občinstvom postajal vse bolj popularen, kar pa politiki ni bilo po godu, zato njegovih pesmi niso več predvajali, tako Leskovar: »Leta 1963 so me dali v 'bunker'. Zgodba je preprosta – politika je bila vedno glavna. Takrat sem postal preveč popularen, saj sem bil prvi, ki sem začel peti drugače. Moje pesmi so nehali predvajati, in to je bila zame smrt. V Beogradu sem nastopal na festivalu Beograjska pomlad in prijatelj me je prepričal, da sem ostal. Tam se mi je odprl svet.«

Leskovar se je odtlej preizkušal v vseh zabavnoglasbenih zvrsteh, bil večkrat nagrajen na mednarodnih festivalih in se uveljavil v mednarodnem glasbenem prostoru. Posebej uspešen je bil v tedanji Sovjetski zvezi, kamor so ga kar 26-krat povabili na turneje: »Prvič so me povabili leta 1965, te turneje so trajale najmanj dva meseca, navadno pa štiri. V Rusiji so prodali sedem milijonov mojih plošč. Vendar na teh turnejah nisem veliko zaslužil.«

Ne le glasba, tudi film

Leskovar se je vedno rad družil s kulturniki, saj je zaljubljen v umetnost. »Poezija, slika, arhitektura, film, glasba, gledališče so umetnosti, s katerimi lahko rešimo človeštvo različnih zmotnih verovanj. Toda svet ne sme biti prosvetljen, saj mu potem ne morejo prodati prevar in laži, s katerimi se največ zasluži. Od vojne do strupenih pijač z mehurčki.«

Nastopil je v več filmih, tudi v Kekcu, na festivalu v Opatiji pa ga je leta 1967 opazila britanska igralka Vanessa Redgrave, ki je bila tam na snemanju filma Izadora, in ga izbrala za vlogo, ki je bila sprva namenjena nekemu mlademu Irancu. Lado je prestal poskusno snemanje in nastopil v filmu, ki je bil leta 1969 nominiran za zlato palmo na canskem filmskem festivalu. Z Vanesso Redgrave prijateljstvo negujeta že pol stoletja in med eminentnimi gosti na Gala koncertu ob 60-letnici glasbenega ustvarjanja Lada Leskovarja (25. aprila 2017) v Cankarjevem domu je poleg Nuše Derenda, Rada Šerbedžije, Bajage, Jana Plestenjaka, Zijaha Sokolovića in drugih nastopila tudi Redgravova.

Vrnitev v domovino

V začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja se je Lado Leskovar vrnil v Ljubljano. »Dve desetletji sem bil svobodnjak, na naslovnicah, mednarodnih turnejah. Potem se je v Jugi začel spreminjati okus, na površje so prihajali najbolj banalni teksti, turbo folk, mnogo mojih kolegov je ostalo brez dela. Naša glasba ni več nikogar zanimala. No, pozneje se je to zgodilo tudi v Sloveniji, kjer je prevladala glasba brez vsakih manir. Vrnil sem se v Ljubljano in urednik RTV Slovenija Vili Vodopivec mi je pomagal, da sem najprej honorarno, potem pa vse do upokojitve redno delal na RTV Slovenija.On mi je v spominu ostal kot ena najbolj pomembnih oseb v mojem življenju, saj mi je pomagal v najtežjih trenutkih. Kot svobodnjak sem se nemalokrat matral, da sem plačal položnice in stanovanje. On me je rešil. Je pa kakovost življenja na jugu gotovo višja kot pri nas. Pri nas se družimo premalo in druženje je na napačnih osnovah, ob pijači ali pa ker mislimo, da se moramo. Sam se vedno rad družim spontano, ne ker bi se moral.«

Ladovih prvih 75 let

V teh dneh je o Ladu Leskovarja izpod peresa avtorja Mateja Krajnca izšla tudi biografija z naslovom Lado, ena sama ljubezen, o vsebini knjige pa se Lado pošali, da gre za zapis o njegovih prvih 75 letih in dodaja: »Sem dovolj star, da mi ni treba več lagati, in hkrati nisem tako neumen, da ne bi vedel, da govoriti resnico ni vedno praktično.«

Prvič je nastopil na majhnem odru kavarne Vesna v Portorožu, kjer je kot 15-letni mulec skupaj s trobentačem in harmonikarjem leta 1957 vsak večer zabaval goste in si prislužil tudi svoj prvi honorar. Odtlej mineva že šest desetletij.

In kaj je danes drugače, ne le v glasbi, temveč v družbi na splošno? »Vse. Vse je drugače. Takrat smo živeli, da bo jutri bolje. In je bilo. Danes pa vemo, da jutri ne bo bolje, in res ni. Takrat se ni vsepovprek kradlo. Danes pa so tisto, kar je bilo naše, pokradli in odnesli na neke otoke. Fino je edino to, da imam 12 let mlajšo ženo. Hec! Pri mojih letih tudi to ne igra posebne vloge. Res pa je, da je moja Verica res dobra žena. Veste, kako pravijo: v tretje gre rado, v četrto gre Lado. Za mano so trije zakoni, kar pomeni, da sem v principu pošten človek. Sedemdeset odstotkov zakonov vztraja le zaradi skupnega premoženja. Jaz pa sem imel toliko moči, da sem vsakič povedal: ne gre več, nisva se našla. Nisem materialist, pomembne so mi druge reči. Tako da mirno spim, saj v življenju nisem namerno nikomur nič slabega storil.«

Na besedo zvezda pa se zdi gospod Leskovar kar malo alergičen: »Kakšne zvezde neki, v Sloveniji o zvezdah ni ne duha ne sluha! Imamo samo umetne zvezde. Vse se kupuje, tudi v glasbi. Edina prava zvezda pri nas je Jan Plestenjak, ki je posloven, zelo delaven in vsak dan boljši. On postaja tak šarmanten gospod.« Če ne prav veliko zvezd, pa imamo v Sloveniji legende. In Lado Leskovar je legenda. Živahna in zgovorna legenda!

Besedilo: Slavka Brajović Hajdenkumer // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik in osebni arhiv

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ