Lado Leskovar: "Pravijo, da ljubezen mine, in s tem se dokazano strinjam."

Lado Leskovar: "Pravijo, da ljubezen mine, in s tem se dokazano strinjam." (foto: DD) DD
Vir: Lady
25. 4. 2017

"Menim, da je pisana beseda največ, kar je človek dosegel v razvoju," pripoveduje znameniti popevkar in šansonjer Lado Leskovar, med drugim tudi član društva novinarjev že 25 let.

"Bil sem zvezda vzhodne Evrope," se začne bogatih izkušenj polna pripoved. Vzdevek ni iz trte izvit, bil je prvi, ki je jugoslovansko zemljo blagoslovil z besedili angleških pop in rok fenomenov iz šestdesetih, Beatlesov in Rolling Stonesov. Ko so ti po svetu še sejali nove glasbene mejnike, jih je interpretiral v domačem jeziku. Okroglih šestdeset let nešteto glasbenih vrhuncev, ki se jim zdaj klanja tudi slovenska glasbena srenja, bo praznoval s koncertom v sodelovanju z Big Bandom in Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija.

Do repertoarja je kritičen, v profesionalnem smislu. Zapel nam bo melodije, ki prihajajo izpod peresa 'zimzelencev,' od Gregorja Strniše do Franeta Milčinskega Ježka. Te popevke in šansone poje z obilo veselja, pove brez dlake na jeziku. K veličini večera bodo prispevala imena na seznamu gostov, Rade Šerbedžija, Bajaga, Anika Horvat in številni drugi, izstopa vsekakor Vanessa Redgrave, igralka, s katero je že davnega 68. leta prejšnjega stoletja zaigral v filmu Isadora.

Tesno prijateljstvo, ki so ga v preteklosti številni označevali za več, vsaj za romanco na daljavo, je ostalo platonsko, ona pa je bila njegova poročna priča pri drugi poroki.

Poslušal ga bo tudi Boris Cavazza. Njuno poznanstvo sega še v čas pomorskega študija v Piranu, ko še ni imel igralskih teženj. "Boris je bil nasploh posebna faca. Lep, visok, s tisto značilno italijansko porjavelo kožo," zna Leskovar doživeto obujati spomine, tudi kako sta skupaj igrala kitaro, medtem ko se je starejši iz igralske dinastije Cavazza še predajal udarcem v boksarsko vrečo in dvigovanju uteži.

Tovrstna prijateljstva in življenjske dogodke je strnil pod pisateljsko taktirko glasbenega literata Mateja Krajnca in ji dal naslov Ena sama ljubezen. Na knjižnih policah so jo v teh dneh pozdravili z odprtimi rokami: "Kljub grobosti in kritičnosti je ljubezen eden od pojmov, do katerega nisem kritičen," Leskovar pojasni naslov. Ljubezen, ta nadvse 'čuden' občutek, katerega obstoj veliko ljudi tako ali drugače negira, Lado interpretira drugače, po svoje: "Pravijo, da ljubezen mine, in s tem se dokazano strinjam."

Trikrat razpadel zakon in četrtič vendarle srečno poročen ali po pevčevo "v tretje gre rado, v četrto gre Lado", zdaj že več kot 25 let z Verico spleta uspešen zakonski jarem. A o bivših nima slabih misli in besed: "Enostavno sem tako pošten, da sem ob spoznanju neuspešnega nadaljevanja skupne poti rekel, da se žal nisva našla." Ni se obneslo, in to ni nič groznega, priznava. "Ločitve so bile izmed bolj pogumnih odločitev mojega življenja," pripoveduje, na nežnejši spol ne pozabi niti v omenjeni avtorizirani knjigi, kjer uporabi čuten romantičen zapis: "Še beseda o mojih prijateljicah med zakoni. Naredile ste moje življenje lepše in zanimivejše, upam, da tudi jaz vam. Bile ste vredne greha."

Sinova sta njegovo bogastvo

Ljubezni so mu poklonile darilo, dva sina – starejši jih danes šteje 49, mlajši 22. Martin, trenutno še zaposlen z guljenjem klopi šole za gostinstvo, ima z očetom tesen, poseben odnos, negovan že od zgodnjega otroštva, ko je z budnim očesom spremljal vsak očetov korak še v službi novinarja na radiu. "Moja soproga je delala normalen delovnik, osem ur na dan, jaz, kot novinar, sem začel jutra ob desetih in imel dolg odmor, tako da sem ga jemal s seboj in skrbel zanj. Z menoj je preživel več časa kot z mamo, kar ni nič narobe, ima jo enako rad kot mene," pove Leskovar.

Želi mu normalnega, poštenega, vrednot polnega življenja: "Dejstvo je, da se razvija po svoje, in kot njegovi vrstniki ima tudi on rad posebne zvrsti glasbe, za katere mislim, da niso kakovostne, morda celo narejene z mislijo po velikem uspehu," še navrže očetovske nazore glede adolescenčnega člana družine, o prenosu svojega neskončnega čutenja do melodij, ki pobožajo človekovo uho, pa z razpotegnjenim nasmeškom navede: "Do glasbe ja, ne pa da bi bil glasbenik. Hvala bogu. Eden zmešan je zadosti v družini."

Neja Drozg