Usoda je želela tako, da se Teja Perjet in Jani Jugovic, ki nista imela dobrih napovedi za spočetje otroka, naraščaja veselita že v drugo. Poleg Teje, ki je že sprejela, da ne bo mogla zanositi, je bil namreč tudi Jani že ob prihodu Taja označen kot nekdo, ki je povsem po čudežu naredil otroka.
Človek se ob takšnih zgodbah vpraša, ali res vse sloni na medsebojni kemiji in ali ima vsaka stvar svoje mesto in prostor v času. Tokrat smo klepetali s Tejo, ki je ena izmed najbolj iskrenih sogovornic, zato ji prisluhnite tudi tiste ženske, ki ste izgubile vsako upanje, da bi nekoč postale mame.
Story: Kakšni so vaši dnevi zdaj, ko ste znova noseči? Gotovo imate polne roke dela, kajne?
Zdaj sem v drugem trimesečju in res je tako, kot pravijo, da imaš več energije kot sicer. Čeprav je meni primanjkuje že leto in pol, odkar se je rodila Sia. (smeh) Z Janijem veliko delava, posel se je utekel, kot zakleto prav zdaj, tako da morava biti na dveh koncih hkrati. Ampak ni problem, zgolj manj časa imam razmišljati o nosečnosti, ker mi Sia vzame še preostali čas, tako da sploh še nisem dojela, da sem znova noseča.
Story: Kako se razlikuje ta nosečnost od prve?
Zdaj se mi bolj pozna trebuh, pri Sii se mi do šestega meseca ni dosti videl. Ko sem bila nazadnje pri zdravnici, mi je tudi rekla, da sem izgubila en kilogram, kar se mi je zgodilo tudi pri Sii, ampak sem že nadomestila v tednu dni in si priborila dodatne tri kilograme. (smeh) Če bo šlo takoj naprej, bom pravi kit. Sicer pa, razlike se ogromne. Pri prvi nosečnosti me je bilo zelo stran, nisem si upala iti na stranišče, spati na trebuhu in sem doživela manjši panični napad ob vsakem tresljaju v avtu. Tudi test sem delala trikrat in preverjala, ali sem sploh še noseča ... Zdaj že čutim otroka, in to so najlepši občutki. Pri prvi nosečnosti so mi rekli, da lahko dvigujem do deset kilogramov, a si nisem upala niti bowlati, ker ima krogla pet kilogramov, zdaj pa Sio, ki ima 13 kilogramov, naokrog prenašam kot vrečo.
Story: Najbrž je bil ta strah posledica tega, ker ste leta in leta poskušali, pa vam ni uspelo, kajne?
Res je, tudi zaradi tega. Težave so se pri meni pojavile že v najstniških letih, ker nisem dobila menstruacije in sem morala jemati kontracepcijske tabletke, da bi se uravnala cikel. Že takrat je bilo jasno, da imam policistične jajčnike, a mi je zdravnica nemudoma zagotovila, da to ni nič takega, ker naj bi to imela že vsaka druga ali tretja ženska. Rekli so mi, da bo vse v redu, če zanosim do 25. leta, sicer mi bodo morali malo pomagati. Minevala so leta, študij, posel, in ko sem začela prvič razmišljati o naraščaju, sem bila prepričana, da mi bo takoj uspelo. Niti približno ni bilo tako, saj se je vse skupaj vleklo kar šest let. Začela sem brati forume in knjige, brala o fazah, ki jih doživljajo ženske. Od veselja, pričakovanja do žalosti je bilo zaslediti v teh zapisih in prepričevala sem se, da jaz že ne bom takšna in da bom vse stoično sprejela in prenašala ... No, izkazalo se je, da greš dejansko čez vse te faze. Zelo težko bi ženskam, ki doživijo podobno situacijo, svetovala, da se morajo sprostiti, ker ni tako. Vsaka gre čez naštete faze pa tudi faze iskanja naravnih alternativ, jokanja, žalosti, veselja in morda se na koncu celo sprijazniš s tem, da otrok ne bo. Vse to sem doživela sama.
Story: Kako to, da niste obupali, ko ste videli, da možnosti počasi zmanjkuje?
Možnosti so še bile, ker sem imela dve umetni oploditvi in še nekaj zamrznjenih zarodkov, ki so bili všteti v ti dve oploditvi, tako da bi načeloma lahko poskusila še štirikrat.
Story: Se pravi se to šteje po punkcijah?
Tako, ja. Takrat sem potrebovala pavzo, enostavno sem se morala umakniti in Gostilna je prišla kot na dlani. Ta izkušnja mi je predstavljala pobeg od vsega, od partnerja, od službe, od staršev - slednji so nehote zelo vplivali name. Pritiski staršev so bili, ker so na stvari gledali praktično in mi svetovali, da obdržim 'varno' službo. Ta varnost, ki jo načeloma 'moramo' imeti, te uničuje. Ko sem se izolirala, sem prvič začela razmišljati, kdo sem, kaj hočem in zakaj delam otroka z nekom, s katerim nočem biti. Ko sem spoznala Janija, sem videla, kako je, če si si z nekom podoben v vseh pogledih in si zadovoljen tudi sam s seboj. Dovolj mi je bilo že, da sem bila z njim, medtem ko sem v prejšnji zvezi mislila, da potrebujem otroka, ki bi bil nadomestek nečesa drugega. Z Janijem sem bila polna in povsem sem se posvetila nama ter poslu, in tudi ko so nama rekli, da otrok ne bova mogla imeti, da imava 20 odstotkov možnosti, sem si rekla, da pač ne bova imela otrok. Bila sem zadovoljna, izpopolnjena zaradi posla, zaradi Taja, ki ga imam neizmerno rada, pa dveh nečakov ...
Story: Se pravi, povsem ste nehali razmišljati o tem in se predali usodi?
Ja, res sem se sprijaznila in bila čisto mirna.
Story: Ste po Sii mislili, da boste vseeno lahko še kdaj postali mama?
Ne, to je bilo največje presenečenje. Za vsak primer sem želela zaščito, ker je Sia, čeprav je moja največja sreča, bogastvo, veselje in ljubezen, res razgiban otrok. Velik dobrovoljček, ki pa je energijsko zalogaj. Sia je prava šefica, in če kaj ni po njeno, se joka, jaz pa njenega joka ne morem slišati, s tem imam problem. Sebe sem res malo podredila otroku, saj skačem za njo kot njena sluga, ampak mi ni žal. Čutim, da tako mora biti, in je ne morem pustiti jokati.
Story: Je težko biti starš?
Zelo težko. Je lepo in krasno, ampak zelo naporno. Ne samo da ne spiš, tudi uravnavati moraš stvari, otroka vzgajati, usmerjati in pravilno učiti. Zdaj še bolj cenim očeta in mamo, ker potem vidiš, kako težko je vzgojiti otroka, ki bo pošten in bo imel prave vrednote.
Story: Pa se velikokrat znajdete v situacijah, ko ne veste, kaj storiti?
Vsak dan. Najhuje je, ker pri otroku točno veš, kaj je prav in kaj bi moral narediti, a tega ne moreš storiti. Ne preneseš, da tvojemu otroku kaj ne ustreza, saj ga imaš tako zelo rad.
Story: Ampak to je najhuje, kajne?
Najhuje. Veliko razmišljam o tem in tudi Jani mi pravi, da bo razvajena, ampak Sia je tako super otrok že zdaj. Tako zelo je samostojna, in čeprav se rada stiska pri mamici, gre sama na igrišče, na tobogan, pove vse, sama pihne nos, sama je ... Znajde se, rada deli in ima rada druge otroke. Pri tem sem mislila, da bo problem, pa ni. Razume stvari in je prijazna ter sočutna, zato mislim, da otroka ne razvajaš, če mu daješ ljubezen. To ne pomeni, da ji dovolim delati vse ...
Story: Položnic ji ne boste plačevali in pozneje stali v vrsti za osebni dokument, ali pač?
Niti približno ne. Poskusila jo bom vzgojiti v samostojno osebo, kakršna sem tudi sama. V takšnem duhu so me vzgajali tudi moji starši. Vse sem lahko delala sama in celo pri šestih letih so me poslali samo v trgovino in tako bo tudi s Sio. Pozneje sem izvedela, da so mi sledili. (smeh) Seveda bom tudi jaz ravnala enako.
Story: Pa saj enega čuvaja že ima, drugi ali druga pa je na poti ...
Res je, ima Taja, ki je zelo zaščitniški. Jokal je od sreče že, ko je izvedel, da bo dobil sestrico. Zelo poseben otrok je in tako zrel za svoja leta, kar je treba pripisati staršem, ki sta ga tako lepo vzgojila.
Story: Glede na vašo situacijo in neizmerno medsebojno sodelovanje ter razumevanje je to vsekakor logična posledica ...
Imamo srečo. Ravno včeraj smo imeli situacijo, ko je Jani delal v Mariboru, jaz pa v Ljubljani in nama je Sio čuvala Tajeva mamica Danaja. Ko jo je zvečer predala, mi je zaupala, da ji je kar hudo, ko gre, saj jo ima rada.
Story: V arabskem svetu bi bili lahko obe Janijevi ženi. (smeh)
Janiju bi se zmešalo, pa še obe sva kozorog po horoskopu. (smeh)
Story: Kako je Jani reagiral, ko ste izvedeli, da ste znova noseči?
Imava zelo smešni zgodbi. Pri obeh nosečnostih sem naredili test, ki je meni pokazal, da nisem noseča. In tako kot pri prvi je tudi pri drugi nosečnosti v roke vzel test še Jani, ki pa je videl pravilno, plus. Imela sem drugačen test, pogledala sem na hitro, in ker sem bila vajena neuspeha, si nisem mislila, da je možno. Jani mi je ponovno rekel: SI, JA! (smeh)
Story: Zdaj vemo, kako je Sia dobila ime. (smeh)
(smeh) Ja, dobra.
Story: Ste občutili zgolj srečo ali ste bili kaj zaskrbljeni?
Ko ugotoviš, da si noseča, si zelo vesela, čez pet minut pa nastopi panika. Kaj bom zdaj? Taj je najprej vprašal, kako se bomo pa zdaj vozili v avtu? Pa potem sobe, postelje, ureditev ... Tako da Jani pravi, da smo zdaj 'zaključili'. (smeh) Presenečenje bi lahko bilo še večje, saj je ginekologinja pri pregledu ugotovila, da je bila zasnova za dva otroka. Ko sem to omenila Janiju, mi je rekel, da je sanjal, da bosta dva. (smeh) Takrat je rekel tudi, da ve, da bova imela štiri otroke, jaz pa, da naj se neha delati norca. A je prepričan, da bo tako. Hecno je, da se je vse tako uredilo, kot se je, saj je imel tudi Jani slabe možnosti, da bi naredil še kakšnega otroka. Zdravnik mu je rekel, da je pravi čudež, da mu je uspelo narediti Taja.
Story: Očitno bomo torej pri vama dobili najboljši nasvet za spočetje otroka ...
(smeh) Odkar imava Sio, skoraj nisva spolno aktivna, res ne veliko. Veliko raje se vrževa na kavč in gledava film, čeprav oba vmes že zaspiva. Tako da ne obstaja kakšna posebna poza ali nasvet, ker je očitno uspelo že v tistem enem ali dveh 'poskusih' v zadnjem času. (smeh) Ko ti je usojeno, ti je usojeno in zdaj točno vem, zakaj so se mi določene stvari dogajale in za kaj se je odpiral prostor. Zdaj, ko vidim kakšen karakter ima Sia, se tudi zavedam, da če bi jo imela, ko sem bila mlajša, ne bi mogla biti mama takšnemu otroku.
Story:Se bojite ali veselite novega dojenčka?
Joj, ja. Prvi meseci so zelo težki. Pri Sii sem bila panična, ker sem se bala, in vse sem si zapisovala, od tega, koliko in kdaj je kakala, do tega, da sem kdaj pa kdaj kakec celo narisala. Ko rodiš, je nekaj najlepšega, ko ti otroka položijo na prsi in sta s partnerjem skupaj ... Potem pa nastopi realnost, ko te s tem novim bitjem dajo v isto sobo in ti rečejo, da ga vzemi k sebi, ko zajoka. Ti pa si otroka sploh ne upaš prijeti, se bojiš joka in si nenehno na trnih, preverjaš, ali diha ...
Napisala: Manja Stević
Fotografije: Primož Predalič
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
