Pred kratkim je po slovenskih in tujih medijih završala novica o nastopu slovenske skupine Laibach na severnokorejskih tleh. Da, dogodek ni presenetil le nas, ki poznamo zgodbo te skupine, temveč tudi vse večje televizijske mreže, med katerimi pa bo le nekaj takšnih, ki bodo z blagoslovom severnokorejske avtoritete lahko prestopile njihove meje. Mednje se je sicer uvrstila tudi uredniška ekipa novinarja Jureta Tepine , ki se bo s televizijsko mrežo Pop TV z Laibachi podal onkraj naših predstav.
Story: Jure, odpravljate se v Severno Korejo, kjer boste s televizijsko ekipo spremljali skupino Laibach. Njihova kultura vam sicer ni novost, saj ste to državo že obiskali, kaj pa tokrat pričakujete?
Edino, kar lahko pričakujem, so nepričakovane stvari. V Severni Koreji se naše predstave o svetu obrnejo na glavo in prepričan sem, da bom doživel popolnoma drugačno zgodbo kot pred nekaj leti. Država se zagotovo spreminja in že razmere za novinarsko delo bodo povsem drugačne. Denimo, če sem mobilni telefon še pred tremi leti moral deponirati na letališču, je zdaj možno uporabljati prenos podatkov s hitrostjo 3G-mreže. Do katerih strani je možen dostop, pa je že stvar drugih pričakovanj. No, še ena stvar je gotova, pričakujemo lahko, da bo koncert Laibacha pisal zgodovino. Tako glasbe kot mednarodnih odnosov.
Story: Kaj pa vas je sicer ob vašem prvem obisku najbolj presenetilo?
Prvič me je v resnici presenetila njihova odprtost, kar je bilo seveda povezano z mojimi pričakovanji. Bil sem pripravljen na določeno mero nezaupljivosti, celo sovražnosti, kar se je pokazalo za resnično v odnosu uradnikov, naših čuvajev, a drugi Severni Korejci so bili izjemno topli in pripravljeni na pogovor ali kakršnokoli interakcijo.
Story: Kakšen občutek ste sicer dobili, ko ste stopili v stik z državljani?
Ko sem prvič obiskal Severno Korejo, aprila 2012, sprva nisem imel možnosti komuniciranja z njimi, a po nekaj dneh tipanja so nam naši čuvaji dali malo več manevrskega prostora. Potem pa smo na ulici lahko ustavili kogarkoli in ga vprašali karkoli. Seveda s pomočjo prevajalke, ki je bila uslužbenka zunanjega ministrstva in je o našem delu verjetno poročala nadrejenim. A nikoli nas ni ustavila, nam prepovedovala pogovora ali česa podobnega. Navadni ljudje so bili izredno prijazni in zgovorni, izjema so bili vojaki. Le sem in tja smo lahko na paradi prepričali kakšnega oficirja, da spregovori. In ker partija odloča, kdo živi v glavnem mestu, s kom se druži in kaj dela, so vsi odgovori enotni. Dol z imperialistično Ameriko, živel večni vodja.
Story: Očitno ste s prvim obiskom naredili dober vtis na njihovo zunanje ministrstvo in veleposlaništvo, saj so vam tokrat dali zeleno luč za obisk pravzaprav zelo zgodaj. S čim ste jih prepričali?
Nisem jih kaj posebej prepričeval. Vprašal sem in so rekli ja. Res, da mi tokrat niti ni bilo treba posebej prepričevati, ker sem imel izjemno pomoč Gregorja Muse in Mortena Taarvika, ki organizirata stvari za Laibach. Me pa na veleposlaništvu DPRK na Dunaju že nekaj let precej dobro poznajo in mi že nekaj časa pošiljajo politične pamflete in sporočila za javnost 'vlade' v Pjongjangu. Za prvi obisk sem se dogovarjal in pogajal več kot leto in pol, od takrat pa imam občasne stike z osebjem veleposlaništva. Pomagal sem jim navezati stike z našimi nevladnimi, predvsem invalidskimi organizacijami, prepričalo pa jih je to, da sem jim obljubil, da bom poročal le o tem, kar bom videl. Zdelo se jim je pošteno in nisem imel težav.
Story: Pa ste sicer na veleposlaništvu imeli kakšne posebne razgovore?
Videti je precej stripovsko. Ko so me premerili leta 2012, sem bil 'povabljen' k veleposlaniku na Dunaj. Kim Kvang-sop je zet Kim Il Sunga, poročen s hčerko večnega vodje, kar pomeni, da je najvišja politična kasta in očitno sem mu bil dovolj simpatičen, da sem nanj naredil vtis in mi je dal zeleno luč.
Story: Sicer do zdaj ni bilo ravno veliko televizijskih hiš, ki bi lahko obiskale to državo, kajne? Ste tudi prvič državo obiskali kot novinar?
Ne, novinarjev ne spustijo zlahka v državo, ampak če niti ne poskusiš, ne vprašaš, se ne moreš čuditi, kako je nekomu uspelo, tebi pa ne. Zasebni obiski Severne Koreje sicer praktično niso mogoči. Z Južno Korejo imajo komisijo za svojce in še tisti, ki so bili razseljeni in razdeljeni med korejsko vojno, ne dobijo kar tako dovoljenja komisije za zasebne obiske. Turističnih skupin in obiskov je vedno več, posebej ruskih in kitajskih, jaz pa sem aprila 2012 pokrival proslave ob stoti obletnici rojstva Kim Il Sunga.
Story: Pa je kot raziskovalni novinar v takšni državi mogoče uresničiti svoje polno poslanstvo - torej resnično vprašati vse, kar te zanima?
Ne. Seveda ne in to sem jasno povedal v vseh prispevkih. Povedal sem, kaj sem videl in česa ne, kam me niso spustili. Ne sprašuješ, ker veš, da bodo vsi odgovori enako usklajeni, stvari pa ne moreš raziskati sam. Tako poročaš le o tem, kar vidiš. Sicer pa imam občutek, da tudi pri nas večkrat ni mogoče uresničiti svojega poslanstva.
Story: S kakšnimi vprašanji pa se sicer tokrat odpravljate na pot?
Nobenih posebnih. Takšno deželo je treba le empirično doživeti, zgodba se piše sama. Jasno pa nas vse zanima odziv na tako specifičen koncert tako specifične skupine.
Story: Ravno o tem sem vas želela vprašati. Sicer boste med vsem tem časom z Laibachi živeli na njihovem 'tour busu'. Se veselita življenja prave rok zvezde?
Zgodba ni dosti drugačna kot v vojni, ko si priključen vojaški enoti. Od njih je odvisna vsa tvoja logistika, oni pa so odvisni od Korejcev. Hkrati se poskusiš distancirati, ker v resnici nisem del skupine, predvsem pa Laibacha ne vidim kot rok zvezde. Prej kot filozofsko idejo, ki za svoj cilj uporablja glasbene inštrumente. Ne dosti drugače, kot so v sedemdesetih med 'pingpong diplomacijo' uporabljali loparje za namizni tenis za taljenje odnosov med ZDA in Kitajsko. Poskušam biti dokumentarist, muha na zidu. Ne grem poročat o koncertu, temveč o svetovnem fenomenu in zgodovinskem trenutku.
Story: Pa ste kot televizija oz. kot ekipa dobili kakšna navodila, napotke, kaj lahko in česa ne smete početi? V smislu nekakšnih pravil obnašanja?
Nobenih navodil ali napotkov, to bo prišlo samo od sebe. Tuji novinarji v Severni Koreji dobimo modri trak, ki ga moramo vedno nositi na roki, podobno kot ljudje v judovskih getih. S tem trakom pridejo tudi določena pravila.
Story: Kako pa se kot uredništvo pripravljate na odhod? Kakšne omejitve glede opreme?
Pravzaprav nič posebnega. Vedo, da smo novinarji in da bomo imeli s seboj kamere. Vem, da bodo vso opremo natančno pregledali ob vstopu v državo in potem pred vsakim dogodkom. Bolj ko je dogodek pomemben, dlje časa bo trajal pregled. Nazadnje, ko smo bili na paradi s Kim Jong Unom, so nas pregledovali tudi z Geigerjevim števcem. Sicer pa težav ne pričakujem.
Story: Ste morda stopili v stik s kakšno osebo iz njihove oblasti ali kakšno njihovo televizijsko hišo?
Z njihovo nacionalno televizijo KCTV se bomo dogovarjali o morebitni uporabi njihovih satelitskih povezav. To so standardni postopki v novinarskem svetu, njihova tehnologija pa je izredno napredna. O sodelovanju se bomo pogovarjali v Pjongjangu.
Story: Imate že začrtano pot - ali boste ostali samo v glavnem mestu, ali boste šli tudi ven?
Mislim, da nihče nima predstave, kaj se bo dogajalo v Koreji. Sicer imajo nekaj standardnih mest, kamor peljejo tujce, vse pa je odvisno od gostiteljev. Predstavljam si, da nas bodo peljali na parado in praznovanje ob 70-letnici osvoboditve izpod japonske kolonizacije, k mavzoleju Kim Il Sunga in Kim Jong Ila ter v Panmunjon na demilitarizirano območje meje z Južno Korejo. Da bi se sami usedli na avtobus, taksi ali najeli avtomobil, ni možno. Nazadnje so novinarje z vlakom peljali nekaj postaj in nazaj, tudi podzemno železnico radi pokažejo. Predvsem me zanimajo posledice katastrofalne stoletne suše, a dvomim, da bomo kaj videli. Oblast je tako izkušena, da bomo verjetno smeli videti le tisto, kar oni želijo pokazati. Nič ne bo prepuščeno naključju.
Napisala Kaja Milanič
Fotografije Helena Kermelj, Story press
