Lara Komar (Reka ljubezni) - iz anonimnosti med zvezde!

Lara Komar (Reka ljubezni) - iz anonimnosti med zvezde! (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Jana
8. 11. 2017

Prišla je nasmejana, živahna in že po prvih besedah je bilo čutiti, da je Lara srečna ženska. Svoje sreče se zaveda in jo skrbno neguje.

Njena pozitivna naravnanost do sveta je naravnost nalezljiva. V Ljubljano je prišla iz Trsta, si vzela čas za najin pogovor in odhitela na snemanje novih zapletov v Reki ljubezni.

Kako ste prišli do avdicije za nadaljevanko Reka ljubezni?

V življenju imam rada naključja. Ne maram se spraševati, zakaj, in kar pride mimo, sprejmem. Tudi tokrat je šlo za naključje. Delam namreč v italijanskem gledališču v Trstu in v Italiji je večina gledališč organiziranih tako, da se s predstavo podaš na turnejo po državi, kar lahko traja tudi več mesecev. Navadno potujem z vso družino. Bili smo v Neaplju in na poti v Milano smo se dva dni ustavili doma v Trstu. Takrat so me poklicali iz Ljubljane, ali bi prišla na avdicijo za nov projekt. In sem privolila. Avdicij sicer ne maram, in ker sem veliko delala v gledališču, se mi jih pogosto niti ni uspelo udeleževati. Ko sem prišla v Ljubljano, sem spoznala režiserja in zgodbo. Nekaj se je odprlo, vse je bilo novo in lepo. Čez nekaj časa sem v Milanu prejela klic, da iz tega mogoče kaj bo, in tako se je začela nova avantura.

Irena, glavni lik v nadaljevanki, se zdi močna, morda prav zato tudi predmet obrekovanj. Se je težko vživeti v njeno vlogo? Sta si podobni?

Na avdiciji mi je režiser na kratko obnovil zgodbo in mi predstavil like. Rekla sem, kaj če bi imela fotografinja Irena tudi kakšne italijanske korenine, čeprav nisem vedela, da mi režiser namerava ponuditi prav njeno vlogo. Všeč mi je bila, saj je čista, pozitivna in nasmejana oseba, ki se v življenje podaja z odprtim srcem. Ko smo se z družino nekoč ustavili ob avtocesti, mi je mož takoj kupil zapestnico z napisom Irena.

Koliko je Irena pravzaprav stara?

Trideset. Jaz sem pravkar dopolnila 37 let. Čeprav je malo mlajša, sva podobne starosti in tudi v gledališču se mi dogaja, da večkrat igram mlajše od sebe. Ni se mi še zgodilo, da bi igrala starejše ženske ali mamice, čeprav sem mama. No, enkrat sem igrala detomorilko. Po duši se počutim še zelo mlado in tako kot Ireni se mi zdi, da šele odkrivam življenje in da imam pred sabo še nešteto neznanih poti.

V ospredju je ljubezenska zgodba. Kako prepričljivo odigrati ljubezenske prizore?

To je moj posel. (smeh) Tako kot moraš igrati detomorilko, kar je zelo daleč od tebe, se moraš spustiti tudi v ljubezensko zgodbo, čeprav ne gre za tvojo ljubezen. To je del igre. Imela sem veliko srečo, ko sem izvedela, da je moja 'ljubezen' Tadej Pišek, s katerim sva že od prej prijatelja in si zaupava. Z ljubezenskimi prizori nimam težav, čeprav vstopiš v močno intimo.

Lara Komar: Ljubljana je morda moja prihodnost

Gre pri takšnih vlogah in prizorih tudi za odgovornost do partnerja v resničnem življenju? Navsezadnje ste srečno poročeni.

Igralci igramo na odru in pred kamero. Beseda 'igra' veliko pomeni. Dejstvo pa je, da v ljubezenskih prizorih stopiš v situacijo dveh teles in dveh duš, ki lahko postane zelo intimna. Vse skupaj pa je še vedno igra. Imam srečo, da je moj mož sprejel mene, moj poklic in ljubezenske prizore. Na prvem mestu je vedno zaupanje. Če si zaupaš, lahko svobodno živiš in vstopaš v to, kar ti življenje ponuja. Moj mož je arhitekt, umetniška duša, morda tudi zato nimava teh težav. Skupaj doživljava, in če je treba, rešujeva izzive, ki nama jih postavlja življenje.

Mislite, da bi se o tem morala pogovarjati?

Morda. Če začutiš partnerjevo stisko, gotovo. Poznam kolege, ki so tudi sami v stiski, ko morajo nekaj takega doživljati. V tem primeru si lahko s partnerjem zelo pomagata. Dialog je absolutno pomemben. Imam srečo, da nama ni treba odpirati te teme in tega predelovati.

Za dober rezultat je verjetno najpomembnejši dober odnos med soigralci in ekipo. So se med vami spletla prijateljstva? Kakšno je vzdušje na snemanju?

Moram povedati, da je režiser izbral izjemno skupino. Na snemanju je tako dobra energija, kar se redko zgodi. To, da se ujameš, da se ustvarita takšna energija in vzdušje, je magija. Le tako lahko delo teče, saj je tako hiter tempo, da nimamo prav veliko časa ustvarjati odnosov. V gledališču vlogo in odnose gradiš v procesu vaj, tukaj pa se mora odnos takoj vzpostaviti. Zato veliko pomeni in seveda pomaga, če se ljudje med seboj razumejo tudi zasebno, zunaj snemanja.

V tujini imajo menda v takšnih telenovelah oziroma maratonskih nadaljevankah igralci med snemanjem v ušesu slušalko, prek katere dobivajo navodila in besedilo. Kako je pri nas?

Tudi to sem že videla. Mi nimamo slušalk (smeh) in na pamet se moramo naučiti ogromno besedila. Učenje na pamet ni najtežja stvar, saj smo igralci izurjeni. Najtežje je ustvariti energijo, ki mora v prizoru izžarevati, mora delovati pristno in doseči gledalca. V tako krasni ekipi, kot je ta, se to zgodi kar samo po sebi. Pozitivna energija med kolegi pomaga tudi v trenutkih, kot so na primer snemanje na lokaciji ob Krki, ob šestih zjutraj, v kratkih rokavih, ko je okoli tebe gosta megla in oster mraz (smeh).

Ste članica italijanskega Stalnega gledališča Furlanije - Julijske krajine. Vam je delo v gledališču bližje kot pred kamerami?

Težko rečem, kaj mi je ljubše. Lahko pa rečem, da mi je bilo delo v gledališču do sedaj gotovo bližje, ker sem bila tam doma. Sedaj pa postajam počasi 'domača' tudi v novem okolju. Pred kamero sem že nastopala v filmih in na televiziji, tako v Sloveniji kot v Italiji, nisem pa imela velikih vlog, saj sem bila vedno polno zaposlena v gledališču. Tako da je to zame nov svet, zanimiv, očarljiv, ki hrani eno mojih glavnih lastnosti, radovednost. Všeč mi je, ker se iz dneva v dan veliko učim in naučim, tudi od kolegov, s katerimi sem že delala v gledališču, in ki jih spoštujem in cenim. Deset let sem bila članica Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, pred tremi leti pa so v italijanskem Stalnem gledališču il Rossetti v Trstu ustanovili nov ansambel, kar je v Italiji redkost, in so me povabili. Novi izzivi so za igralca hrana. In tudi v to avanturo sem se podala z navdušenjem.

Ste pred kamero sproščeni?

Cilj je, da si sproščen. Včasih imaš boljši, včasih slabši dan.

Kar nenadoma ste bili iz anonimnosti izstreljeni v slovenski medijski prostor. Se počutite nenavadno? Vam je kdaj neprijetno?

Tega ne občutim tako. To je zame kot neke vrste nova igra. Živim v Trstu, kjer sem preprosto Lara, Irene tam ne poznajo. Ko pridem v Slovenijo in me ljudje prepoznajo, mi je to lepo. Vsakodnevno vstopam v dnevno sobo družin in razumem, da postanjo zgodba, ki jo pripoveduješ, in liki iz te zgodbe del vsakdana gledalcev. Igralec brez občinstva nima smisla za obstoj oziroma ne obstaja. Igralec potrebuje občinstvo. Če si mu všeč, dobiš aplavz, s katerim je tvoj trud poplačan. To, da te imajo gledalci radi, je zadoščenje in jaz se gledalcem Reke ljubezni zahvalim tako, da jim vrnem nasmeh, če jih srečam. To ni nikoli težko. Nekaj pa moram priznati. Nisem tehnološki tip in z družbenimi omrežji sem zelo nerodna. Na Facebooku, na primer, ne morem in ne znam biti dosledna. Pred kratkim pa sem odprla profil na Instagramu ... mogoče bom tu malo boljša.

Diplomirali ste iz kulturnega marketinga in šele pozneje ste se odločili za poklic igralke.

Že od malega smo s sosedovimi otroki organizirali predstave. Napisali smo besedilo, režirali, igrali in na predstavo povabili starše, prijatelje, babice, dedke ... To sem imela v sebi že od majhnega. Igrala sem tudi klavir in pela. Po gimnaziji sem se odločila za študij kulturnega marketinga, saj sem mislila, da bo tam služba, obenem pa sem prepevala, študirala solo petje, iz katerega sem tudi diplomirala. Mislila sem, da so moja strast le sanje, nekaj, kar lahko počnem le za zraven. Potem sem se vpisala na novoustanovljeno igralsko akademijo v Trstu, ki je zdaj žal ni več. Ustanovil jo je pokojni veliki italijanski igralec Orazio Bobbio, ki je hkrati tudi ustanovitelj tržaškega gledališča Contrada, in pozneje so ga poimenovali po njem. Po diplomi sem šla na avdicijo za neko otroško predstavo, bila sem sprejeta in tako so sanje postale življenje.

Lara Komar: Ljubljana je morda moja prihodnost

Izhajate iz umetniške družine?

Moj oče je vse življenje delal v banki. Bil je bančni uradnik, vendar je življenje posvetil glasbi. Pel je v oktetu, s katerim je prepotoval ves svet. Oče je zamejski Slovenec, mama pa Italijanka. Naučila se je slovensko in spremlja Reko ljubezni. Odraščala sem v Bazovici pri Trstu, zdaj sem se preselila v mesto. Ljubim Trst, čeprav obožujem Ljubljano. Tu je izredno visoka kakovost življenja, kjer dihaš čisto drugače, vse je bolj sproščeno, po meri človeka in družine. V Ljubljani vladata mir in eleganca. Vsakdanje življenje spremlja lepota.

Opazite razliko med italijanskim in slovenskim načinom življenja?

Odraščala sem v mešanem okolju, tako da sta obe kulturi zliti v meni in sobivata. Težko postavim mejo med njima. Ker veliko potujem po Italiji, sem postala malo bolj pozorna na kakovost življenja. To je tisto, ko se zjutraj zbudiš in se vprašaš, kako hočem živeti, da mi bo čim lepše. Imam občutek, da Slovencem to veliko pomeni. Težko pa najdem razlike, saj živim enakovredno v obeh kulturah in obe kulturi sta v meni pomešani, nista dve ločeni stvari. Včasih sem Slovenka med Italijani, spet drugič Italijanka med Slovenci. To lahko pomeni, da nisi ne eno ne drugo ali pa da si oboje. Sama imam občutek, da sem oboje in mogoče še kaj več. Živimo v svetu, kjer se lahko odpiraš različnostim, in to te lahko samo obogati.

Je Trst glede na zgodovino za Slovenca težko in celo kruto okolje?

Mislim, da ne več tako, kot je bilo morda v preteklosti. To je del zgodovine, ki zaznamovala nekaj generacij. To je bila velika rana, veste. Na to sem s spoštovanjem gledala tudi pri očetu. To nosiš globoko v sebi. Z mojo generacijo se je to popolnoma spremenilo. Izbrala sem tako družbo, kjer ni tega. Kjer ni več tega. Ko danes nekdo nečesa ne pozna, postane radoveden. Medtem ko so v preteklosti Trst ignorirali tudi marsikateri Italijani, danes nanj gledajo s pozitivno radovednostjo in pozitivno obarvajo neznano. To je dobra stran tega, kam gre svet. Danes je ta različnost bogastvo, in ne več predmet zatiranja ali strahu. Ničesar nam več ni treba braniti. Si ponosen na bogastvo in ta različnost je samo pozitivna. Trst je moja preteklost in moja sedanjost, vendar čutim, da je morda Ljubljana moja prihodnost. Všeč mi je, da sem začela mesto čutiti in doživljati drugače.

Poleg gledališča in snemanj ste tudi mama dvema sinovoma. Vaše življenje je nedvomno naporno in rekla bi, da si težko privoščite slabo počutje oziroma da bi celo zboleli. Kako skrbite za zdravje in dobro počutje?

Res je. Kmalu bom morala z gledališčem na turnejo in Irena bo šla z mano. Naj gledalce pomirim, Irena se bo vrnila. Za zdravje je glavno v sebi ohraniti čisto jedro. Človek s čistim jedrom, pozitivno energijo in nasmehom je zdrav človek. To varujem in to imam v značaju. Energijo mi dajejo nasmejani ljudi okoli mene. Telo je eno. Če želiš, da se duša dobro počuti, moraš telo hraniti in skrbeti za energijo v sebi. To je naše gonilo.

Težko rečem, da sem zelo športni tip, vendar sem učiteljica pilatesa in joge. Če ne začnem snemati ravno ob petih zjutraj, najprej postavim telo in delam vaje, ki telo zbudijo, raztegnejo, sprostijo in odprejo. Zelo rada zdravo kuham in imam srečo, da mi prijatelji prinašajo svežo zelenjavo z vrta. Ustvarjam mešanico sredozemske, tržaške, slovenske in azijske hrane. Rada kuham mineštre, solate, testenine, riž. Zelo dobra prijateljica iz Japonske mi je približala japonsko kuhinjo in me naučila pripravljati suši in maki, čeprav moram priznati, da obožujem ocvrto hrano in sladkarije. (smeh) Rada dobro jem, pri zdravi hrani pa ne pretiravam, saj lahko to pretiravanje preraste v bolezen. Ko začneš postavljati meje, se zapreš in si pod stresom. Ko me sprašujejo, kako skrbim zase, vedno odgovorim, da vse počnem sproščeno, z energijo, ki ima spredaj oznako 'plus'. Življenje je lahko izredno naporno in ti prinese tudi grde trenutke in vse je odvisno od tega, kako to, kar ti življenje ponuja, sprejmeš, preneseš, doživljaš.

Besedilo: Živa M. Brecelj // Foto: Aleksandra Saša Prelesnik

Priporočamo