Lara Komar: V naši duši vlada konflikt med volkovoma, na koncu pa zmaga tisti, ki ga pogosteje hranimo

V tokratnem čvekanju sva zaobjeli praznične decembrske dni, neskončna družinska druženja, tradicionalno lepljivo sladico in nespretnostii nakupovanja daril. Obregnili sva se ob silvestrovanja, ki s starševstvom dobijo povsem drugo obliko, in spomine iz otroštva, ki so danes še kako živi.

Vam je zimski mraz pisan na kožo ali bi si veliko raje privoščili zimsko spanje, tako kot medvedje?

Rada imam ekstreme, všeč mi je tropska vročina po eni in hud mraz po drugi strani. Pri nas v Trstu sicer temperature ne padejo pod ničlo, zato kar malce pogrešam mraz. Všeč so mi tudi krajši dnevi. Tako se lahko zapreš v intimo in posvetiš več časa družinici, drugače se objemaš, crkljaš. To mi je zelo pri srcu, saj zimska tema s seboj prinaša neki nostalgični čar.

Ste že kot deklica oboževali zimo ali se je ljubezen razvila v zadnjem času?

Že od nekdaj mi je všeč občutek prehoda med letnimi časi, rada imam tako zimo kot tudi poletje, pomlad in jesen. Zima je tradicionalno temno obdobje in kljub moji nasmejanosti ter vedrosti v sebi skrivam ta drugačni del. V pozitivnem smislu, seveda. V smislu iskanja, mističnosti. To me že od nekdaj privlači. Že kot deklica sem uživala v hudi vročini in izjemnem mrazu. Zima mi je ljuba, rada pa imam tudi pomlad, ki prinese cvetlice.

Je morda zima obdobje, ki tudi igralcem dopušča nekaj več kreativnosti?

Vse od jeseni do pomladi je naš urnik zelo delovno obarvan. A vsak letni čas ima svoj čar in svoje vzgibe, ki v ljudeh vzbudijo drugačne občutke. To se izrazi tudi pri ustvarjalnosti. Vreme močno vpliva name, prav zato sem še toliko bolj dojemljiva za menjavanje letnih časov. Čeprav se mi tudi poleti, ko čofotam v morju, utrne kup idej. (smeh) Smešno, delovno obdobje je tisto, ko običajno polnim baterije. Običajno se moram prisiliti, da dejansko lahko uživam v brezdelju.

Dolce far niente (op. sladko brezdelje). Italijani so mojstri uživanja v brezdelju.

Res je, ali pa Ozio, Oziare. Da ne delaš nič, vendar v tem izjemno uživaš. Tega se je v družbi, ki ji življenje narekuje hiter ritem, težko držati. Vzeti si čas, že samo dihati v praznem prostoru in času je svojevrstna meditacija.

Ni smešno, Slovenci dejansko za kaj takega niti nimamo pravega izraza.

Res je, zanimivo. V slovenščini sem že večkrat pogrešala kakšen izraz, no, tudi v italijanščini dostikrat iščem slovenske izraze, a ne obstajajo. Zadnjič sem tako iskala besedo, s katero bi glagol božati spremenila v samostalnik. (smeh) Pobožaj?! Živim v stalnem preklapljanju med jezikoma. Moje misli tečejo v enem jeziku, nato se skozi filter spremenijo v drugega. Prav tega sem se v ansamblu slovenskega gledališča v Trstu morala odvaditi. Nisem vadila le pravilne izgovarjave, temveč sem delala tudi vaje, da moje misli niso več tekle skozi filter, temveč so se izrazile naravnost skozi usta. Ko sem tako prej opazovala avtomobile, ki so drveli mimo mene, sem njihove lastnosti pogosto izražala v italijanščini, nato pa so se skozi filter prevedle v slovenščino. Z veliko vaje zdaj filtra ne potrebujem več, slovenske besede se v glavi porodijo brez italijanske predhodnice. Odvisno od dneva. (smeh)

V prazničnem času se tempo življenja umiri, ostane več časa za družino in bližnje. Kakšno vlogo imajo sicer prazniki v vašem srcu?

Ogromno! Z leti sem se naučila, da si vzamem čas za ljudi, ki v mojem življenju igrajo pomembno vlogo. Ogromno je namreč dogodkov in obveznosti, ki bi te lahko v tem času prikrajšale za najdražje. Odkar sem postala mama, sem na to še prav posebej pozorna. Prihajam iz velike družine, imam še dve sestri in brata. Ko se zberemo vsi skupaj, nas je res cel kup. (smeh) Tudi moj mož ima veliko družino, zato je naše družinsko življenje zelo pestro in prazniki so torej posvečeni družini. Poleg tega pa je z leti krog najdražjih prijateljev postal tako trden, da si vzamemo čas tudi za drugo družino – prijatelje.

Imate za praznične dni kakšen poseben ritual ali tradicijo? Kako preživite božični večer?

Božični večer preživim z otroki in možem, letos bomo morda skupaj s prijatelji, ki imajo otroke istih let, kot sta najina. Ko sem bila majhna, smo za božič pripravljali ribjo večerjo, midva z možem pa sva bolj spontana, zato večerjo pripravimo kar vsi štirje skupaj. Lani smo tako za božično večerjo spekli pico. Naslednji dan sledi kosilo pri moji sestri, zvečer pa obiščemo brata. Dan za tem smo na obisku pri tašči, zvečer pa še pri moževi teti. Niti ni pomembno, kaj je na mizi, saj ni to bistveno. Všeč so mi simbolične jedi, ki so tradicionalno zakoreninjene v naši družini. Recimo juha, ki je vedno dišala iz loncev moje none. Ali pa gobice, ki so bile nonin zaščitni znak. Prav luštno je. Z vsakim letom nas je pri prazničnih obedih več, vsako leto na svet prijoka kakšen nov člane družine. Ne bom trdila, da ni naporno, a kljub temu zelo uživam v tem kičastem prazničnem času.

Se je vaše dojemanje praznikov spremenilo po tem, ko ste postali mama? So vam družinske vezi ob tem še pomembnejše?

Iskreno povedano ne, saj sem odraščala tesno povezana z družino. To je tradicija, ki se prenaša že rodove. Osebno se mi to zdi prav in lepo. Določeni trenutki se ti za vse večne čase zapišejo v spomin. Ne veš, zakaj, a se. Tako imam v glavi živ spomin, kako sedim na divanu, pred menoj je bilo božično drevesce, pod njim je ležala črna muca, zraven je plapolal ogenj v kaminu, moja sestra pa je igrala na kitaro. Kakšen bo ob tem pomisli: "Joj, kliše!" Ni res. Vsak si lahko ustvari tako idilične praznike, vzdušje, v katerem se počuti dobro in varno.

Kakšni pa so spomini na vaše otroško obdarovanje? Ste pod smrečico pokukali zjutraj ali že zvečer?

Moj oče je ukazal, da jih bomo odprli zjutraj, moja mama pa: "Ma daj, daj, odprimo." Tako smo razdelili darila na dva dela, kakšnega majhnega smo lahko odprli že zvečer, večjega pa šele naslednji dan ob kosilu. Ko sem bila majhna, je darila nosil le sveti Miklavž, za božič pa je bila navada, da si izmenjamo darila.

Kako spretni pa ste sami pri izbiri daril?

Grozljivka! Na srečo moja sestra, po astrološkem znamenju devica, že septembra gnjavi vse, da začnemo razmišljati o darilih. Na našo veliko srečo poskrbi za vse družinske darove. Jaz sem tako zadolžena le za ožji del družine, tam pa mi na pomoč priskoči Božiček. Moj mali si je zadnjič zaželel daljinca, s katerim bi ukinil gravitacijsko silo, in bi vsi dobili sposobnost letenja. (Smeh) Genialno! Božičku smo napisali tudi pismo z željami, zato ima dobri mož vse pod kontrolo. V nasprotju z mano. Moji prijatelji so se že privadili, da so moja darila kupljena oz. narejena v zadnjem hipu in posledično zelo kreativna. Z nekaterimi prijatelji smo se tako začeli nekako nenavadno obdarovati – izmenjujemo si najgrša možna darila.

Uh, zanimiva ideja. Kaj groznega ste tako lani dobili v dar?

Joj, napravo z valjčkom za čiščenje drobtin. Je v obliki pikapolonice. Groza. (smeh) Ni to krasno, da smo si izmislili to igro?! Všeč mi je, da se med prazniki še pogosteje srečamo.

Danes je z darili lahko pogosto kar križ. Sploh otroški seznam je lahko neskončen.

Veliko vlogo igra vzgoja otrok. Ob vsakem obisku trgovine so otroške želje neskončne, njihove oči se kar razširijo ob pogledu na kopico igrač. Tudi odrasli imamo lahko na tisoče želja, vendar smo se z leti priučili zdrave mere. Povsem človeško je, da si otrok želi kopice stvari. Pri nas imamo tako 'igrico', da pred obiskom trgovin otrokom svetujem, naj si naredita idejo, kaj bi rada. Zdaj imamo že kar frazo: "Gremo delat ideje!" Tako dobita možnost, da sanjata, želja pa lahko v njima raste in je ob uresničitvi še toliko več veselja. Tega me je že v otroštvu naučila mama. Otroka imata za praznike eno željo, malce moram 'brem­zati' le nonote, ki bi jih zasuli z darili. Pomembno se mi zdi, da otroke naučimo, da ni bistvo v količini. Ob vsakem prazniku se skupaj zamislimo, kaj bomo kupili, sestavili ali ustvarili za najdražje.

Praznike pogosto spremljajo tudi slastne praznične dobrote. Kako pogosto se med prazniki znajdete v kuhinji?

Za praznike bolj malo, čeprav imamo tekmovanje v sladicah. V tem nisem dobra, bolj ljube so mi enolončnice. Za božič pa imamo tradicijo, da vsak prinese nekaj sladkega. Naša sladica je vsako leto ista. Nič prefinjenega. (smeh) Zmešam ekspandiran riž, maslo in čokolado, tako nastane lepljiva zmes, iz katere lahko nato ustvarjaš različne oblike. Otroci so navdušeni, jaz nad dozo sladkorja malce manj. (Smeh) Joj, skoraj bi pozabila. Za praznike rada ustvarjam pralineje, ki jih nato podarim prijateljem v dar. Naša klasika! Lani sem dobila celo užitne bleščice, ki sem jih posula po pralinejih. Okrasim jih tudi s kandiranim sadjem, koščki lešnikov …

Zveni slastno. Kaj pa priprava manj odštekanih jedi? Kako vam gre recimo od rok peka potice?

Peko potice pa ima pod kontrolo moja prijateljica, ki vodi lastno pekarnico. S tem se sama nikoli nisem ubadala. Pri praznični peki sem kar malce razvajena, saj me s svojimi dobrotami razvajajo člani moje družine.

Po čem pa ob praznikih zadiši po vaši hiši?

Joj, kadar zavoham vonj svežih pomaranč, se spomnim na praznike. To je lahko že zgodaj, oktobra ali novembra. Pa tudi vonj po cimetu in nageljnovih žbicah, vonj po ognjišču ter praznični smrečici.

Če smo že pri smrečici: Kdaj jo postavite?

Običajno dan pred Miklavžem, da ima dobri mož prostor, kamor lahko odloži darila. (smeh) Pospravimo jo potem šele konec januarja, ker nam je lepo. (smeh) Čeprav se mi zdi, da že januarja jaslice in smrečica dobijo nekoliko žalostno avro. Saj mi je všeč, ampak drugače kot zdaj.

Kdo pa je v vaši družini zadolžen za okraševanje?

Joj, če bi spraševali mojega moža, bi rekel, da jaz. Jaz pa bi rekla: Ne (zavije zelo po primorsko). Jaz sem tista, ki dirigira moje fante. "Daj takole lučke. Ne tako. Moraš bolj tako." Glavna okraševalca sta seveda sinova, zato je smrečica običajno pri dnu zelo gosto okrašena, pri vrhu pa precej manj. (smeh) To mi je všeč. Sinova sta tako ponosna na svojo mojstrovino. Moja sestra ima v nasprotju z mano perfektno postavljene bunkice, ob pogledu na mojo smrečico pa se samo zgrozi, češ, kakšna zmešnjava. (smeh) Na srečo naša domača mačka nima težav s smrečicami. Včasih jo je treba malce loviti, sicer pa nesreče na srečo še ni bilo. Se pa rada zlekne v mah pri jaslicah, potem pa ga raznese po celem stanovanju. Ko imaš otroke, ti postane vseeno tudi za to. (smeh)

Kmalu po božičnih praznikih je na vrsti silvestrovo. Se vam zdi to pomembna prelomnica ali gre le za še en dan v letu?

Ne bom skrivala, res je nekaj posebnega. Na živce mi gre, ko se ljudje delajo, češ da ni nič posebnega. Seveda ni, če si ne narediš fešte! (smeh) Silvestrovo je rojstni dan za ves svet. Takrat se začne nekaj novega, če ne drugače, moraš že naslednji dan na dokumente pisati novo letnico. (smeh) Ga pa, odkar sem postala mama, doživljam drugače. Enkrat nama je moja mama naredila slugo in pazila na otroke, midva pa sva se odpravila na silvestrsko zabavo. Domov sva prišla petnajst čez eno, uničena. (smeh) Lani sva bila z Davidom sama, večer sva preživela ob družabnih igrah in kupu zabave. Preden sva postala starša, sva silvestrovala s prijatelji, običajno v kakšni tuji prestolnici. Zanimivo mi je bilo, kako se mesto premakne v novo leto. Letos bomo silvestrovali v družbi prijateljev. Zadnja leta se dogaja, da se oglasijo tudi številni prijatelji, ki so sicer silvestrovali zunaj, potem pa pridejo voščit. To mi je zelo ljubo. Kako se skozi različne faze življenja stvari spreminjajo.

Vsaka faza v življenju ima svoj čar, tako kot vsak letni čas.

Se strinjam. Sam odločaš o tem, kako lepo ti bo v življenju. Dobro voljo ustvariš sam. Pri srcu mi je pripovedka ameriških staroselcev. V sebi imamo dva volkova, prvi je črni, poln temačnih misli, strahu, jeze, negativne energije, drugi je beli, poln pozitive, vere, ljubezni in luči. V naši duši vlada konflikt med volkovoma, na koncu pa zmaga tisti, ki ga pogosteje hranimo.

Česa pa si v novem letu želite? Val pozitivne energije v svetu?

Absolutno! Čeprav zadnji čas srečujem same pozitivne ljudi. Ni boljše, da nam je lepo kot slabo?! (smeh)

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj