Lara Komar: Vzgojena je v ljubezni in sprejemanju

Lara Komar: Vzgojena je v ljubezni in sprejemanju (foto: Matjaž Očko) Matjaž Očko
Vir: Story
9. 5. 2018

Simpatična zamejska Slovenka, igralka Lara Komar, ki jo lahko spremljamo v nadaljevanki Reka ljubezni, živi polno življenje. Ob igri v gledališču in pred kamero uživa v vsakem trenutku in strast prenaša tudi na igralske kolege.

Story: Vaša mama je Italijanka s slovenskimi koreninami, oče Slovenec. Imate še mlajšo sestro, starejša brata in še eno sestro - velika družina ste. Kako je bilo pri vas, ko ste bili mlajši?

Pestro, veselo, glasno, bogato! Čeprav sta moj starejši brat in moja starejša sestra pravzaprav polbrat in polsestra ter sta v glavnem živela s svojo mamo, imam občutek, da smo enostavno ena sama velika družina. Zrasli smo skupaj in smo zelo povezani. Vzgojili so nas v ljubezni in sprejemanju. Prva žena mojega očeta je kot prava teta zame, moja mama je zdaj babica tudi sinu in hčerki mojega brata - ki imata torej kar tri babice! Veliko časa smo preživljali skupaj, vsi skupaj, in tudi danes komaj čakamo, da se lahko družimo ... vedno bolj številni! (smeh)

Story: Odraščali ste v Trstu in oče je z vami vedno govoril slovensko, mama italijansko. V šoli ste se učili še latinsko. Kakšni so spomini na srednjo šolo?

Ne samo latinščino, tudi staro grščino. Učni jezik je bila slovenščina, učili pa smo se tudi italijanščino in druge sodobne tuje jezike. Takoj bi se vrnila v gimnazijska leta. Zelo rada sem imela šolske klopi in vsakič, ko grem mimo svojega šolskega poslopja, me preplavi val nostalgije. Spominjam se truda, ki sem ga vlagala v študij, predvsem pa nepozabnih trenutkov s sošolci, srečevanja pred šolo zgodaj zjutraj, dopisovanja med šolskimi urami, skupnega učenja in raziskovanja. Imela sem srečo, da so bili vsi moji sošolci radovedni, da so občudovali obširno znanje nekaterih profesorjev, da so radi spraševali in se učili. Ker smo bili res dober razred, je bilo življenje v šoli prijetno in večkrat nam je bilo dovoljeno, da smo veliko bolj sproščeni in živahni, kot bi kdo pričakoval za šolski pouk. Mitja, Dana, Igor, Matej, Jasna ... sošolci, s katerimi sem se učila in delila burno pubertetno odraščanje, prijatelji, ki me še vedno spremljajo in imajo radi.

Story: Čeprav ste bili vpeti v umetniško dogajanje že v srednji šoli, ste se vendarle odločili za nekoliko bolj resno pot in se vpisali na študij marketinga. Zakaj ne na kakšno umetniško smer?

Že od malega sem se ukvarjala z glasbo, pela sem in igrala klavir, in čeprav je bil ta glavni del mojega vsakdana, sem imela občutek, najverjetneje zaradi družbe in vzgoje, da moram stati na trdnih tleh. Razmišljala sem tudi o študiju fizike ali astronomije, na koncu pa sem se odločila za kulturni marketing. Konkreten študij, ki pa je obsegal tudi veliko filozofije, sociologije, nekaj izpitov iz moderne in sodobne umetnosti ter predmetov, pri katerih je bila dobrodošla kreativnost. Z odliko sem diplomirala, življenje pa me je namesto v urad za organizatorko Slovenskega stalnega gledališča v Trstu porinilo na velik tržaški oder, kjer se je pravzaprav začela moja kariera. Verjetno mi je bila umetniška pot res usojena.

Story: Ves čas ste bili zelo pridni in se ob magisteriju nato še vpisali na novoustanovljeno igralsko akademijo v Trstu. Kaj vas je gnalo v to smer?

Študirala sem solopetje in kot mezzosopranistka sem bila prepričana, da se moram poleg urjenja glasu naučiti tudi odrskih veščin. Spomnim se, da sem šla na sprejemne izpite, in tam so me takoj angažirali za prvo predstavo v sezoni gledališča Contrada iz Trsta, ki je odpotovala na tri mesece dolgo turnejo. Ko sem se vrnila, sem se takoj pridružila sošolcem na akademiji, študirala solopetje, dokončala magisterij in zraven še delala na radiu v mladinskem programu. Kar pestro!

Story: Zanimivo je tudi to, da ste se odločili, da se udeležite poletne igralske šole v Londonu. Kaj vam je ta dala in kako se je potem nadaljevalo delo v Trstu?

V Londonu sem preživela kar nekaj življenjskih izkušenj. Nekaj poletnih mesecev sem delala kot natakarica v restavraciji pod Scotland Yardom, šla sem na študijsko izmenjavo in po končani akademiji sem se poleti vpisala na Guildhall School of Music and Drama. Tam je diplomiral eden od mojih najljubših igralcev Ewan McGregor. (smeh) Bogata izkušnja tako z igralskega kot življenjskega vidika. Vadili smo z mladimi igralci z vsega sveta in poleg odličnih mentorjev nam je londonska gledališka scena dala visoko kakovost predstav in festivalov.

Story: S Tadejem Piškom, s katerim igrate v nadaljevanki, sta zelo dobra prijatelja, in če se ne motim, je režiral otroško predstavo, v kateri boste zaigrali. Vajino delo se tako vsestransko nadaljuje ne samo pred kamerami, ampak tudi na odru.

Večkrat sem rekla, da imam Tadeja zelo rada. Spoznala sva se pred nekaj leti, ko sva skupaj nastopala v predstavi Trst, mesto v vojni v tržaškem gledališču. Takoj sva se ujela in skupno delo naju vedno bolj združuje. Je odličen kolega in dober prijatelj, tako da bi se veselila vsakega nadaljnjega skupnega projekta.

Lara Komar: Na London ima lepe spomine

Story: Dejali ste, da igralec dušo in telo preda višjemu cilju, zgodbi, ki jo pripoveduje in posreduje občinstvu. Katere zgodbe so bile na vaši igralski poti za vas usodne?

Vsaka zgodba, ki jo srečam na svoji poti, je zame nekako usodna. Vsak lik postane del mene, zapečati moje delo in življenje. Detomorilka, princeska, mlada upornica, nesrečen Kitajček, nasilen moški ali talentirana fotografinja. Vsak lik vzljubim in se mu predam. Liku dam svojo dušo in lik neizbežno nekaj zapusti in zapiše v meni. Vedno.

Story: Reka ljubezni je že nekaj časa na malih zaslonih. Je bilo to neko novo poglavje v vašem življenju?

Novo poglavje, nova pustolovščina, novi izzivi, nove energije, novi ljudje, novi prijatelji, novo znanje, nove pokrajine, nove ideje, nova obzorja.

Story: Imate sinova Arturja in Joakima. Ste si kdaj želeli, da bi imeli še več otrok? Kakšna fanta sta in kaj vam pomeni odnos med materjo in sinovi? Kakšna mama ste in kaj bi želeli dati sinovoma?

Všeč so mi številčne družine. (smeh) Vloga mame je mogoče najzahtevnejša vloga, ki jo bom kdaj imela v življenju. Največji izziv. Je pa nekaj, kar doživljam zelo spontano in naravno. Od otrok in od življenja se vsak dan naučim nekaj novega, tako da vloga mame raste iz dneva v dan. In iz dneva v dan me naredi bolj srečno. Ko pomislim na Arturja, vidim mehek oblakec, ki me nežno boža, ko pomislim na Joakima, pa vidim rumeno sonce, ki me nagajivo greje. Popotnica: naj obdržita svoje srce čisto, močno in odprto.

Besedilo: MIMA // Fotografije: Ksaver Šantar, Matjaž Očko

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story10/2018

Naročite se na revijo Story:

01 3000 780 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 10/2018

Story 10/2018, od 26. 04. 2018