Lara Paukovič (1993) je na Filozofski fakulteti v Ljubljani zaključila študij primerjalne književnosti in anglistike. Danes je prodorna novinarka pri tedniku Mladina. Malomeščani so njen drugi roman. V njem se mlada ženska Anja sooča z izbirami, s katerimi se sooča vsaka ženska: o odločitvi za zvezo, kariero, otroka oziroma družino.
Roman se dogaja v današnjem času, v centru Ljubljane, protagonisti so mladi, uspešni 30-letniki, ki pa so banalni, puhli in plitvi. Taki se zdijo tudi glavni junakinji Anji …
To je res, a je Anja vseeno ena izmed njih, upošteva njihova pravila. Če ji gre na živce znanka, ki ji pohvali obleko samo zato, ker upa, da bo imela od nje kdaj kakšno korist, ali če se zaveda, da je oglaševanje, kjer dela, pretežno mešanje megle, še ne pomeni, da tudi sama ni puhla – to pokažem na primer v odlomkih, kjer se vzvišeno vede do čistilke ali s prezirom opazuje mlada dekleta na fakulteti, na kateri je nekoč študirala. Vseeno pa nisem želela, da bi delovala kot karikatura, zato seveda ima tudi določene lastnosti, skozi katere jo bralec lažje razume ali se z njo poistoveti.
Na prvi pogled bi sicer rekla, da gre za ljubezenski roman, a je tudi družbenokritičen.
Knjigo sem zastavila tako, da se lahko bere na dva načina: kot ljubezensko zgodbo oziroma kroniko Anjine obsedenosti z ljubimcem Bojanom ali pa kot družbenokritičen portret mladih ljudi višjega srednjega razreda, t. i. malomeščanov. To so, kot pove definicija, ki sem jo umestila na začetek knjige, pripadniki drobne buržoazije, po drugi strani pa samozadovoljni, družbeno brezbrižni ljudje, ki živijo v svojem malem varnem svetu, se ubadajo z malenkostmi, kot so obleke, ki jih nosijo, ali trači, ki si jih izmenjujejo s sodelavci, skrbi pa jih predvsem to, kako so videti v očeh drugih. Anja sicer vzpostavlja distanco do ljudi, s katerimi se druži, a s tem, ko misli, da je boljša od njih, ravno tako kaže malomeščansko miselnost. Poleg tega ne naredi ničesar, da bi iz takšne družbe izstopila.
Moč, ki jo imajo moški v tem romanu, ni presenetljiva ...
Ni presenetljiva, ker so, čeprav smo ženske na številnih področjih dosegle enakopravnost, tudi v modernih zahodnih družbah še vedno prisotni vzorci razmerij moči, značilnih za patriarhat. Te vzorce včasih potrjujemo tudi ženske same. Tudi Anja, s tem ko nikoli ničesar ne očita Bojanu, ves čas pa opreza za njegovimi drugimi ljubicami in jih omalovažuje.
