Igralka Lara Wolf Završnik: Sreča se je prepustiti trenutku in mu dovoliti, da pripelje kaj lepega

Igralka Lara Wolf Završnik: Sreča se je prepustiti trenutku in mu dovoliti, da pripelje kaj lepega (foto: Foto: Urša Premik) Foto: Urša Premik
Vir: Story
30. 5. 2021

Tokrat smo v pogovor povabili mlado perspektivno igralko Laro Wolf Završnik, ki nas s svojim talentom navdušuje na odru Mestnega gledališča ljubljanskega. Povprašali smo jo, kaj jo je motiviralo za vpis na študij igre, pri katerih projektih jo bomo lahko videli in kako je preživela koronski čas.

Lara se je po končani gimnaziji leta 2016 vpisala na AGRFT na študij dramske igre pod mentorstvom Matjaža Zupančiča in Matjaža Tribušona, kjer je letos z vlogo Majdalenke v diplomski uprizoritvi Ljudožerci Gregorja Strniše v režiji Luke Marcena tudi diplomirala. Leta 2019 je za vlogo Norca v uprizoritvi Kralja Leara Williama Shakespeara v režiji Luke Marcena prejela študentsko Severjevo nagrado. Trenutno je zaposlena v Mestnem gledališču ljubljanskem.

Lara Wolf Završnik

Ste še izjemno svež obraz v našem igralskem svetu, zato me zanima, kdaj in zakaj ste se odločili za študij igre?

Bila sem tako majhna, da se trenutka, ko je odločitev padla, žal ne spomnim. Malo tudi dvomim, da gre res za odločitev, mislim, da gre bolj za neki občutek, ki se je v meni vzbudil. Zato tudi nimam občutka, da sem sploh imela izbiro, to je bilo in tako je bilo prav. Po osnovni šoli sem se vpisala na gimnazijo, ker je splošna matura pogoj za vpis na AGRFT. Ko sem oddala vpisni list, je bila akademija moja edina izbira.

Vaša prva izkušnja z gledališčem?

V vrtcu smo pripravljali predstavo Mojca Pokrajculja in vsi so dobili svoje vlogice, samo jaz ne. Bilo mi je zelo hudo, ker nisem razumela, zakaj ne morem tudi jaz nastopati. Mama je morala klicati v vrtec in prositi vzgojiteljico, da bi še meni dodelili vlogo. Na koncu so posebej zame napisali dodatno vlogo Bolhice, saj so ocenili, da bi tako mala žival še lahko prišla v lonček Mojce Pokrajculje.

Kdo je bil vaš največji vzornik, ki vas je morda prepričal za študij igre?

Vsekakor se je ljubezen do igre v meni zbudila že zelo zgodaj in traja še danes. Pri tem ima verjetno zasluge tudi moj dedek, ki je velik zabavljač. Je duhovit, iskren in izjemno ljubeč človek. Velik del otroštva sem preživela z njim, medtem ko so starši delali. Skupaj sva se vozila na njegovem Rogovem kolesu, raziskovala vrhniško naravo, pila breskov gosti sok v bližnjem baru in spoznavala ljudi. Dedek je prava vrhniška legenda - vsi ga poznajo, zato sem imela že zelo mlada priložnost spoznati veliko ljudi. Ogromno me je naučil in za to mu bom večno hvaležna. Res sva prava prijatelja.

Lara Wolf Završnik

Kaj vam je najlepše pri igralskem poklicu?

Marsikaj lepega se zgodi. Od trenutkov, ko stojim na odru suverena in polna čustev, ki krožijo med vsemi nami v dvorani, do aplavzov, ki me pogrejejo pri srcu v upanju, da sem nekomu morda polepšala dan ali pa vsaj nekaj premaknila v njem. Lepo je tudi na začetku novega študija, ko raziskujem in iščem lik, ko nabiram referenčni material, cele dneve razmišljam o vlogi in se v meni že počasi razvija. Že sam občutek, da se v meni nekaj dogaja in da prihajam bližje k sami ideji vloge. Poklic igralke mi je lep predvsem zato, ker imam rada ljudi in si jih želim razumeti. Menim, da je človek izjemno bitje, ki nikakor ni sestavljeno samo iz mesa in krvi. Vsak posebej je unikat, in če imam priložnost biti vsaj košček tega, potem je to to.

In obratno, kaj je najtežje pri igralstvu?

Kdaj pa kdaj se znajdeš v 'jami', iz katere včasih prav težko splezaš ven. To se zgodi, če do svoje vloge ne najdeš prave poti. Zahtevno je tudi zato, ker delamo sami s seboj. Mi delamo neposredno iz sebe. Vsaka vloga je vloga igralca, ki jo igra, zato je gledališče še toliko bolj prostor intime. Vsaka kritika, ki leti na naš izdelek, je kritika na nas same, zato je do njih težko držati distanco. Tega se še učim - pridobiti malo tršo kožo. Ampak ne preveč, ker se mi vseeno zdi lepo biti ranljiv, občutljiv in empatičen. Vesela sem, da delam v teatru, kjer sem vsak dan obdana z ljudmi, ki jih cenim, občudujem in se od njih veliko naučim.

Kakšni so načrti za prihodnost?

Diplomirala sem približno pred mesecem dni in si s tem pridobila naziv diplomirane dramske igralke. V tem čudnem času še sama ne vem natanko, kaj vse me čaka v prihodnosti. Oktobra začnem magisterij in upam, da bomo v MGL lahko čim prej spet stopili na oder ter odigrali predstave, ki smo jih letos ustvarili in za zdaj samo še čakamo na ljudi v dvorani. Tega si res močno želim!

Nase ste prvič opozorili v vlogi Tamale v predstavi Tih vdih režije Nejca Gazvode. Če sem prav prebrala, ste takrat bili ravno v tretjem letniku akademije. Kako je usklajevati študij in priprave na predstavo?

Najprej bi povedala, da moj vstop v teater ne bi mogel biti lepši, kot je bil. Tih vdih je bil moj prvi študij v profesionalnem gledališču in še zdaj trdim, da ni bil samo zaradi tega tako poseben. Enostavno smo skupaj pristali ljudje, ki smo to predstavo v tistem trenutku nekako morali delati skupaj. Usklajevanje vaj na akademiji z vajami v teatru je bilo na začetku zelo naporno. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem se navadila na ritem. Od mene je zahteval ogromno discipline in organiziranosti - vsak dan sem od 10. do 14. ure imela vaje v teatru, od 16. do 19. ure sem bila na akademiji in nato od 19. do 22. ure ponovno v teatru. Ob sebi sem imela ljudi, ki so me podpirali, verjeli vame in predvsem razumeli, če sem kdaj morala prestaviti kakšno pijačo.

Za vlogo Norca v Shakespearovem Kralju Learu ste prejeli tudi Severjevo nagrado. Kaj to pomeni za vas?

Severjeva nagrada, ki sem jo prejela za vlogo Norca v Shakespearovem Kralju Learu, je moja prva in edina nagrada, ki sem jo prejela do zdaj. Meni je v tistem trenutku predstavljala potrdilo, da delam dobro, da sem na pravi poti, in me motivirala za naprej. Nisem človek, ki bi na pohvalah in nagradah slonel, temveč mi te dajejo zagon.

Pri katerih projektih vas lahko še pričakujemo v tej sezoni?

Trenutno sem zaposlena v Mestnem gledališču ljubljanskem, kjer kljub negotovim okoliščinam delamo in ustvarjamo s polnim tempom. V letošnji sezoni sem nastopila v muzikalu Turandot, družinski drami Ta obraz, v Čehovem Češnjevem vrtu, na mali sceni me lahko vidite v predstavi Le zaljubiti se ne smemo. Ravno zdaj pa na velikem odru pripravljamo novo predstavo za naslednjo sezono, ki pa naj za zdaj še ostane skrivnost. Lepo vas vabim, da si predstavi Ta obraz in Le zaljubiti se ne smemo ogledate na spletni platformi Tretji oder. Mislim, da se vsi zavedamo, da to nikakor ne more nadomestiti ogleda predstave v živo. Ima pa tudi ta način svoje prednosti - vstopnice kupite prek interneta, si naredite kokice, se udobno namestite in že nas lahko gledate!

Kaj radi počnete v prostem času?

Sem zelo družabna in spontana oseba, ki je vedno za dogodivščine. Zato mi zdaj še kako primanjkuje druženja s prijatelji, skok na morje čez mejo ali pa morda hipna odločitev za izlet v tujino. Moram priznati, da bi lahko več brala. Večino časa seveda berem tekste za predstave, večkrat pa bi lahko vzela v roke kakšno knjigo. Zelo rada potujem in srčno upam, da bo to možno čim prej. Rada imam tudi dobro glasbo, živali, dobro hrano in preživljanje časa s svojo družino.

Kaj vam pomeni družina?

Družina mi pomeni ogromno. Zelo smo povezani in se slišimo skoraj vsak dan. Predstavlja mi zatočišče, ker ne glede na vse vedno stojimo drug ob drugem. Bila sem vzgojena, da je skupnost pomembna, zato sem hvaležna, da imam tako družino, ki me podpira in spodbuja.

Kako je na vas vplivala koronakriza?

V bistvu je ne občutim tako močno kot nekdo, ki dela od doma, saj imam vsak dan vaje v teatru in delam po takem urniku kot prej. Seveda brez občinstva, ki ga neizmerno pogrešamo. Prvo popolno zaprtje je name vplivalo precej blagodejno, ker sem bila tik pred njim že precej izčrpana, zato mi je čas zase in za počitek prišel kar prav. Lani spomladi sem se malo ustavila in zadihala, saj sem zaradi hitrega tempa življenja pred tem malo pozabila nase in na ljudi, ki so mi zares pomembni. Soočila sem se tudi z nekaterimi stvarmi, za katere si prej nisem vzela časa. Zdaj opažam, da vedno težje prenašam vsakodnevne omejitve. Zdi se mi, da traja že celo večnost in se res veselim dneva, ko bom lahko šla na tortico v Zvezdo, se usedla in preprosto uživala.

Napisala: Maja Drnovšek // Fotografije: Urša Premik, Osebni Arhiv

Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story