Lea Bartha je najbolj znana po vlogi hčerke Sophie, ki v muzikalu Mamma Mia! ugotavlja, kdo je njen oče. Lea je strastna pevka, ki ima tudi svojo glasbeno šolo, pred petimi meseci pa je postala mama in trenutno večino svoje energije in časa posveča sinčku Gabrielu.
No, poleg tega, da se pripravlja na avdicijo za nov muzikal Briljantina. Poklepetali sva o vlogi matere, kaj vse se je spremenilo, kakšen je bil občutek, ko je znova stala na odru, in o tem, da že od malega obožuje božične praznike.
Story: Vaš sin je star pet mesecev, kako ste se navadili na novo vlogo?
Vsakič se zgodi kaj novega in reči moram, da je bilo na začetku precej naporno, saj je bil precejšen fizičen in psihičen šok. Komaj sem čakala, da rodim, in sem zelo vesela, da ga imam, ampak preskok iz nosečnosti v obdobje materinstva je bil precej večji, kot sem pričakovala. Na začetku sem imela kar manjšo krizo, Matevž mi je ogromno pomagal. Sem pa ugotovila, da smo mame precej bolj močne, kot mislimo.
Story: Kako pa se počutite v novi vlogi?
Počutim se blaženo, res mi je lepo. Komaj sem čakala, da bom imela otroka, močno sem si ga želela, je pa zdaj vse lepo. Tudi če je težko, je lepo.
Story: Kaj je najboljši del materinstva?
Najlepša so jutra, ko se Gabriel smeji. Obožuje tudi kopanje, in vsakič, ko samo stopim v kopalnico, se začne krohotati in naglas režati.
Story: Odkar ste postali mama, ali kaj drugače gledate na življenje?
Spremenijo se prioritete. So sicer stvari, ki jih moram narediti zase, rada hodim na treninge in plavanje, ampak če se kdaj zgodi, da ne morem iti, se ne vznemirjam, saj je zame otrok zdaj na prvem mestu.
Story: V muzikalu Mamma Mia! nastopate kot Sophie in počasi se vračate na odrske deske. Prvič ste nastopili 1. decembra v Celju, imate zdaj še kakšno predstavo?
V hali Tivoli me ne bo, bom pa nastopila v Novem mestu in upam, da bo še kje v bližini kakšna predstava, saj se je težko voziti v odročne kraje, ker mi vožnja vzame veliko časa, kar je z majhnim otrokom precej težko.
Story: Kakšen je bil občutek, ko ste se vrnili nazaj?
Občutek sem imela, da me ni bilo samo kakšne tri mesece (sicer me ni bilo deset mesecev), res sem imela domač in prijeten občutek. Pred predstavo sem bila kar malo zmedena, malce sem padla iz rutine in imela sem občutek, da se moram dlje časa posvetiti določenim stvarem. Malo me je tudi skrbelo, ker nisem imela treme in sem se bala, da me bo potem stisnilo na odru. Ko se je začela uvodna skladba in sem zadaj čakala s pismi, me je začelo stiskati in sem se bala prvega tona, a je bilo vse v redu. Najlepše pa je bilo, ko sem prvič igrala z Jašo Jamnikom, ki nastopa namesto Gojca, in me je zelo ganilo, saj je bil pri najinem duetu ganjen do solz.
Story: Kako so vas sprejeli nastopajoči?
Bil je prijeten in topel sprejem, vsi so me objeli. Počutila sem se zelo zaželeno, res mi je bilo lepo. Zelo sem pogrešala celotno zasedbo, sicer smo se vmes videli, a je drugače, ko skupaj stojiš na odru in nastopaš.
Story: Je to vaš prvi muzikal, v katerem ste igrali?
Prvi muzikal in prvo pojavljanje na večjem odru.
Story: Predstava je odlična.
Predstava je presegla moja pričakovanja in pričakovanja vseh nastopajočih ter večine, ki so si jo ogledali.
Story: Katera je vaša najljubša scena v muzikalu?
Najljubše scene se spreminjajo, vedno pa sta mi bili najljubši dve. Prva je tista, ko imam duet z očetom Billom, ko se Sophie sprašuje, ali je to njen oče ali ne, ta del je res zelo čustven. Po drugi strani pa je čustven tudi del z mamo, ko me oblači v poročno obleko in se spominja vseh trenutkov, ki sva jih imeli in bi jih še lahko imeli. Ta dva sta najljubša in najbolj čustvena.
Story: Pred vrati so prazniki in že globoko smo zakorakali v praznični december. Imate radi ta čas?
Že od majhnega ga obožujem.
Story: Imate kakšen lep spomin iz otroštva, povezan z božičnimi prazniki?
V naši družini je bila navada, da smo smrečico postavljali 24. decembra. Takrat me je babica odpeljala v mesto, vmes pa je Božiček s svojimi angelčki postavil smrečico in jaslice ter prinesel darila. Ko sva prišli domov, smo najprej imeli večerjo, nato pa so se odprla vrata v to sobo, v kateri sta bili smrekica do stropa in gora daril, kot v filmu. Ko sem bila malce starejša, pa mi je mami povedala, da je srečala velikonočnega zajčka in da mu je Božiček naročil, da moram zdaj tudi jaz pomagati pri postavljanju smrečice. Trudim se, da ta božični duh prenesem tudi na Gabriela.
Story: Prazniki so v dobi potrošništva najverjetneje precej drugačni, kot so bili, ko ste bili majhni. Kaj najbolj pogrešate?
Pogrešam skromnost. Ne samo pri sebi, ampak tudi pri drugih. Pogrešam to, da so imela božična darila neki pomen, Ko si prišel do smrečice, te je prevzelo pričakovanje, zdaj tega ni več, saj ko si nekaj zaželimo, si preprosto kupimo. In pa to, da se ne znamo ustaviti, da ne moremo preprosto uživati v praznikih, ampak se nam ves čas mudi.
Story: Kako pa boste preživeli božič in kje nameravate preživeti najdaljšo noč?
Tako kot vsako leto ga bomo preživeli v krogu družine, seveda z novim družinskim članom. Lani sta najini materi na božič izvedeli, da pričakujeva otroka, letos pa smo praznovali v istem krogu. Za novo leto smo s prijatelji ponavadi hodili na Polhograjsko hribovje na vikend, kjer je bilo res krasno, letos pa bomo doma, prijatelji bodo najverjetneje prišli k nam na obisk.
Story: Vas po koncu porodniškega dopusta čakajo kakšni novi projekti?
Pripravljam se na avdicijo za nov muzikal Briljantina in moram reči, da sem precej živčna. Enako je bilo, ko sem šla na avdicijo za Mammo Mio!, zdaj pa sem še toliko bolj, ker imam večja pričakovanja do sebe in tudi drugi najbrž pričakujejo še več. Drugače pa potem mogoče kakšen nastop z učenci, več pa za zdaj ne.
Besedilo: Klavdija Rupar // Fotografije: Igor Zaplatil, Mamma Mia Press
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del
