Lea in Albert Mrgole sta starša štirih otrok in v svojem poklicu se ukvarjata z odnosi v družinah, partnerskimi odnosi in odnosi v poslovnem svetu.
Raziskovanje dinamike odnosov je njun izziv in velika motivacija v življenju. Kot gostja Maratona pozitivne psihologije, ki je bil v Novi Gorici, pa sta sodelujočim zaupala še veliko več!
Story: Kot gosta Maratona pozitivne psihologije v Novi Gorici sta predavala na temo večne mladosti in živosti. Nam zaupata kaj več?
Albert: Po 34 letih najine zveze več ne verjamem v romantične predstave o tem, da v življenju samo najdemo sorodno dušo in nato se nam vrata v raj na zemlji odpro sama od sebe. Na predavanju sva spregovorila o tem, kaj je bližina, kaj je intimnost, kaj nas resnično povezuje v partnerskem odnosu na dolgi rok, kako je s seksualnostjo, kako se intimno odmikamo in približujemo ter še o čem.
Lea: Spregovorila sva tudi o igrivosti, ustvarjalnosti v odnosu in nevarnostih, ki na nas prežijo ves čas, na primer odtujenost, naveličanost z rutino, neiskrenost … Ljudem je še vedno osvobajajoče, če lahko spregovorimo o intimnosti in seksualnosti na odprt in življenjski način, saj za to nimajo vzorcev in sploh, ko je odstiranje doživljanja in praks intimnosti spolzelo prek meja na stran zlorab in sprevrženosti.
Story: Albert, ste družinski sistemski terapevt, psiholog, doktor sociologije, največ pa uporabljate v čustva usmerjeno terapijo. Koliko smo v današnjem času odprti za pomoč pri psihoterapevtu in koliko pozitivnih lastnosti izobraževanj lahko odnese posameznik, ki vas obišče?
Albert: K nama prihajajo ljudje, ki so v stiski in res potrebujejo pomoč, od partnerske terapije, reševanja osebnostnih stisk, do pomoči staršem. Delo s čustvi in s tem, kar vemo zadnjih 20 let na tem področju, se kaže kot res revolucionarno, saj so spremembe zelo učinkovite in trajajo dolgoročno. Ljudje se prav tako vedno bolj zavedajo, da je možno in vredno izboljšati kakovost najpomembnejših odnosov v svojem življenju. Do zavedanja pomena, vpliva in dela s čustvi počasi prihaja v bolj naprednih podjetjih, tudi v šolah, kjer naju vedno pogosteje prosijo za pomoč.
Druga plat najinega dela so delavnice, na katerih staršem posredujeva veščine za samostojno delovanje doma. Na tem področju pripravljava priročnik, v katerem bova posredovala vse najine skrivnosti in jih bodo lahko neomejeno uporabljali v vsakdanjem življenju. Zaradi časovne omejenosti pa bova morala izobraževalne vsebine preoblikovati v webinarje in spletne tečaje.
Story: Lahko bi rekla, da ste specializirani za vodenje družinskih terapij in svetovanj. Vodite treninge za partnerje in starše. S kakšnimi izzivi se spoprijemajo današnji starši in kje se skrivajo težave današnjega časa?
Lea: Starši se čedalje bolj srečujejo z izgubo občutka kompetentnosti, preveč se sprašujejo, ali so dobri starši. Starši bi morali bolj zaupati sebi. S tem ne bi izgubljali vzgojne moči in bi omogočili otrokom, da se počutijo varno.
Albert: V glavnem starši zelo veliko vedo, kaj je potrebno. Ne vedo pa, kako to narediti. Ravno v tem je najina moč, v izvirnih, preprostih in učinkovitih, v glavnem tudi sproščenih odgovorih na konkretne vsakdanje situacije. Res je, da je včasih umetnost v enem odzivu združiti vse, kar vemo, da otrok potrebuje, ohraniti svojo vlogo z vsem, kar mora ta vloga zajeti, in ostati v sproščenem in povezanem odnosu z otrokom.
Story: Sodelujete in delate tudi z mladinskimi centri, šolami, mladostniki, učenci ... Kakšne težave ima današnja mladina in kako ji lahko sploh pomagamo?
Albert: Mladi najbolj pogrešajo smisel in motiviranost. Motivirani so za smisel, ki ga vidijo v odnosih z drugimi. To je široko področje za nujne spremembe in je preširoko za moje angažiranje. Sicer pa na tem področju delujem prostovoljno kot vodja nacionalne mreže TOM telefona prek izobraževanja prostovoljcev in kot supervizor mladinskim delavcem.
Story: Albert, več let ste sodelovali in vodili program dela z mladimi in izdali knjigo Kam z mularijo. Kaj ste v tistem času dela z mladimi spoznali?
Albert: To delo je bilo odskočna deska za spoznanje, da je vpliv staršev na zdrav otrokov razvoj največjega pomena. Prav izkušnja pomanjkanja varnega okolja je bila največja motivacija za usmeritev fokusa na izobraževanje in pomoč staršem in podporo kakovostnim partnerskim odnosom.
Story: Ste tudi starši štirim odraslim otrokom. Kako sta jih vzgajala in kaj je bilo pri štirih otrocih najtežje?
Lea: Ne bi rekla, da je vzgoja težka ali lahka. Vzgoja je zavestna odgovornost, ki bi se je morali zavedati, preden se odločimo za otroka. Žal nam tega nihče ni posredoval. Včasih se starši znajdemo v situacijah brez izkušenj, z vzorci in prepričanji, ki smo jih prinesli iz svojih primarnih družin. Ne vem, ali sva otroke vzgajala drugače od drugih, vem pa, da sem sama zelo hitro spoznala, da imam vpliv na svoje otroke samo takrat, kadar sem z njimi v stiku. Zato sem največ energije vlagala v to, da sem se zavedala, kaj otrokom poskušam sporočiti in kaj od njih pričakujem.
Story: Ljudje radi prisluhnejo vašim javnim nastopom, ker pravijo, da sta zelo iskrena in neposredno življenjska. S čim jih še pritegneta in kako se prepoznajo v vaših zgodbah?
Lea: Pritegneva jih s tem, da ne govoriva na način, kaj je prav in kaj narobe, kaj je normalno in kaj ne, ampak preprosto ne sodiva dejanj drugih. Poskušava jih razumeti s človeške pozicije, v kateri sva tudi sama. Zato pripovedujeva zgodbe, v katerih zbujava solze, včasih zaradi smeha, drugič zaradi ranljivosti. To so zgodbe, ki jih pripovedujeva skozi lastne izkušnje, torej imajo najino dušo in najin patos, ne morejo biti neresnične, prav tako jih nihče ne more posnemati, razen naslovov (smeh), ljudje pa se v njih zlahka prepoznajo. Ključno je, da v tem načinu vedno najdeva pot dobrega upanja.
Story: Všeč mi je tudi to, da poudarjata, da vsak v sebi nosi moč za spremembe. Koliko se moramo sami prepričati, da je tako, in kako nam lahko strokovnjaki pri tem pomagajo?
Lea: O spremembi se ne moremo prepričati, želja po spremembi pride sama, ko nas nekaj strahotno moti ali ovira v življenju. So spremembe, ki so povezane z lastnimi odločitvami, ki jih zmoremo sami - na primer od jutri ne jem več po 18. uri, so pa ovire, ki nas spremljajo zaradi naše osebne zgodovine. Tukaj največkrat za spremembo potrebujemo strokovno pomoč.
Albert: Izkušnje so me naučile, da so za spremembe, ki jih ne moremo doseči s pomočjo razumskega napora, potrebne spremembe na področju čustvovanja. Take spremembe so nato tudi trajne. Je pa res: vzgib za spremembo navadno prihaja iz našega zdravega dela sebe. In tam je tudi načrt za pot.
Story: Za starše sta izdala knjižno uspešnico Izštekani najstniki in starši, ki štekajo. Danes knjiga velja za nekakšen 'obvezen' vzgojni priročnik. Kako vidva gledata na knjigo in zakaj bi jo morali starši prebrati?
Lea: Na to vprašanje si takoj po izidu nisva upala odgovoriti, zdaj pa lahko z gotovostjo trdiva, da je knjiga to, kar starši res potrebujejo. To nama nenehno potrjujejo s svojimi odzivi. Knjiga pokriva skoraj vsa področja življenja staršev z najstniki, je vodnik za to potovanje, ki vodi k povezanosti in medsebojnemu razumevanju. Res sva vesela in ponosna, da nama je uspelo začrtati to pot tako, da je dostopna vsem.
Albert: Samo še to: ker najstnika vzgajamo že od rojstva, bi si s knjigo starši lahko pomagali že mnogo prej.
Story: Danes je poiskati pomoč nekaj, kar več ni tako tabuizirano, kot je bilo včasih. Kako vidva gledata na to?
Albert: Rad imam avtomobilske prispodobe. Ko je avto potreben servisa ali popravila, nam je to samoumevno, tudi ni pomembna cena. Avto pač potrebujemo. Ko gre za nas in za naše bližnje, torej za ljudi, ki so nam najpomembnejši, pa zelo radi spremenimo vrednostni sistem. Nad tem se je vredno zamisliti.
Lea: Vsak ima sam izbiro, ali bo življenje preživel ujet v nekih stalnih slabih občutkih ali pa bo to spremenil. Sem pa hvaležna, ker vidim, da je čedalje več ljudi, ki želijo živeti svoje življenje bolj kakovostno.
Story: Na predavanjih spregovorita tudi o tem, kaj sta bližina, intimnost, kaj nas resnično povezuje v partnerskem odnosu. Na kaj pozabljamo v neusmiljenem tempu življenja in kaj bi morali ceniti v partnerskih odnosih?
Lea: Morda moramo spremeniti prepričanje in pričakovanje, da bo partner že razumel ali potrpel in počakal.
Albert: Intimnost ni tehnika, je učinek iz odnosa. Obstajajo nujne sestavine: zaupanje, varnost, predanost, iskrenost, igrivost, prisotnost, poslušanje in razumevanje drugega, zavedanje potreb sebe in drugega, je karneval nekih veščin, s katerimi imamo ves čas možnost, da gradimo odnos.
Story: Pa odrasli lahko spregovorijo o spolnosti, ali je to še vedno tema, ki se je izogibamo?
Lea: Bolj velja, da se zaradi sramu in različnih prepričanj izogibamo tem pogovorom. Najbolj pa velja, da o tem ne znamo spregovoriti v partnerskih odnosih. Prav o tem bova spregovorila na predavanja v sklopu maratona Pozitivne psihologije v Novi Gorici, kjer se nama še vedno lahko pridružite. Za zamudnike pa bo na voljo posnetek. Prav tako naju lahko spremljate na najinem kanalu na YouTubu: Albert & Leonida Mrgole.
Besedilo: Mihaela M. Kocbek // Fotografije: Simon Podgoršek, Ilona Mrgole
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
