Tulio Furlanič, bobnar, tolkalist in pevec zabavne glasbe velja pri nas za legendo v vseh pogledih, saj je glasbeno pot začel pri legendarnih Kameleonih kot bobnar in nato z izvrstnim vokalom ter res unikatnimi interpretacijami pesmi navduševal pri Faraonih, Halo in drugih skupinah.
Za glasbenim Primorcem je več kot 50 let bogate glasbene kariere. Preden je Tulio Furlanič začel septembra 1965 obiskovati prvi letnik srednje kovinarske šole, se je poleti pridružil takrat ustanovljenim slovenskim Beatlom. Skupina Kameleoni je v le dveh letih delovanja in pol pustila neizbrisen pečat v jugoslovanskem prostoru ter osvojila številne generacije, ki jih na glasbo iz tistih let vežejo nepozabni spomini.
Furlanič bo na praznični dan, 1. maj, vstopil v sedemdeseto leto starosti, a kot sam pravi, je daleč od tega, da bi se počutil kot starec, saj v njem še vedno vre velika glasbena energija in kljub bogati karieri ima še veliko za povedati ljubiteljem svoje glasbe. Glasbeno legendo smo obiskali v njegovem Kopru ter se med sprehodom ob morju z njim zapletli v prijeten pogovor o njegovem nadvse kreativnem glasbenem ustvarjanju tudi pri sedemdesetih.
“Leta so leta, a glasba je del mene. Uživam v njej in v sebi sem še vedno poln energije, saj čutim, da še nisem vsega dal oz. predstavil svojim poslušalcem. Mislim predvsem na mlade in mlade glasbenike, ki me ne poznajo tako dobro. Mislijo, da sem festivalski pevec, in poznajo zgolj mojo pesem Anita ni nikoli. A to ne drži, saj sem preplaval kar veliko skupin in tudi na samostojni poti dokazal, kam spadam. Tako si upam trditi, da je pri mojih sedmih križih oz. srčkih čas, da izpeljem nekaj glasbeno unikatnega po Sloveniji s koncerti z rokovsko zasedbo, kjer bi mladim lahko pokazal glasbeni preplet od šestdesetih pa vse do danes,” pove Tulio, ki še med spanjem razmišlja o glasbi.
“Težko je odklopiti, in če želiš biti aktualen in opazen, moraš delati. Jaz sem v penziji, a daleč od tega, da bi živel življenje penzionista, saj kot sem že rekel, je glasba moj pravi vir življenjske energije oz. vsakdana. Tako sem pred dnevi predstavil svojo novo pesem Ljubezni ni dobro, za katero smo posneli tudi videospot. Srečen sem, da so odzivi res nad pričakovanji, pevsko sem vložil vanjo sebe in skozi zgodbo sem se želel dotakniti prav vseh. Očitno mi je uspelo, in to ima zame prav posebno glasbeno težo.
To je dokaz, da smo starejši glasbeniki še vedno sposobni skozi svoje delo dati nekaj mladim, da gredo iz dvorane oz. koncerta z mislijo, da ta stari Tulio pa res ni za v staro šaro,” pove v smehu Furlanič in nadaljuje: “Jaz na svoja sedemdeseta gledam nadvse pozitivno, vsaj če gledam po razmišljanju in načinu svojega vsakdanjega življenja. 24 let sem bil v tujini, lahko bi rekel moja najlepša leta. Potem sem se vrnil leta 1996 in posnel pesem Anita ni nikoli s skupino Halo, ki mi je dala eno prav posebno motivacijo in energijo. Rad sem del glasbenega sveta in ne nameravam nehati, saj imam še kakšno pesem v rezervi za odpeti. V sebi se počutim mlad in poln nekih idej, ki bi jih rad v prihodnje izpeljal. No, morda je prav tukaj tista življenjska nit prav posebne vibracije, ki me žene, da sem nenehno v toku glasbenega ustvarjanja, in v tem pri trenutnem življenjskem jubileju res uživam.”
Prvi koraki legende
Tulio nam je razkril, da bo v letošnjih majskih dneh na nacionalni televiziji premierno prikazan dokumentarec o nastanku in slavi legendarne skupine Kameleoni. Glasbenik nam je opisal svoje prve korake v tej zgodbi. “Danilo Kocjančič, Jadran Ogrin in Marjan Malikovič so že imeli skupino. Imenovali so se The Splendid stars. Imeli so bobnarja, ki so mu dali pogoj, da mora kupiti bobne. Delal je na tekočem traku v Tomosu in namesto bobnov si je raje kupil motor. To jih je toliko razjezilo, da so se odločili, da poiščejo človeka, ki bi bil pripravljen investirati v bobne.
Moj bratranec, Danilov in Marjanov sošolec, je predlagal mene,” pove Tulio in doda: “Do takrat sem igral rog v glasbeni šoli in v Pihalnem orkestru Koper. Čeprav nisem takoj kupil bobnov, so me kot dobrega pevca sprejeli. Namesto bobnov sem imel prazno škatlo pralnega praška Dash, palčke pa sem sam mizarsko obdelal iz neke letve. Namesto na činele sem tolkel po stolu. Kmalu sem si pri pihalnem orkestru izposodil še en mali boben, za katerega sem naredil nožni pedal iz spiral starega električnega štedilnika. Spirale so bile nadomestilo za vzmet. Precej slabo nadomestilo, moram priznati. Tako smo vadili vse poletje, a ta začetek je za vedno zapisan v meni.”
Strast do kuhanja
Primorec, ki se je pred leti preizkusil kot tekmovalec v kuharskem šovu MasterChef Slovenija, je velik ljubitelj kuhanja. “Kuhanje je posebna zgodba mojega življenja, če ne že res močna ljubezen. Rad kuham, in to za veliko ljudi. Kaj naj rečem, v tem res uživam, zato od družbe pogosto slišim, da če bi bil v gostinsko-kuharskih vodah, bi bil najverjetneje pravi kuharski mojster. Obožujem jedi, pri katerih lahko uporabljam domače mediteranske začimbe, pobrane z vrta na dvorišču.”
Besedilo: Alojz Petrovčič // Fotografije: Alpe
Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del