Lepa žoga Deluxe: Vse živo – v živo!

Lepa žoga Deluxe: Vse živo – v živo! (foto: Aleksandra Saša Prelesnik, arhiv lepe žoge) Aleksandra Saša Prelesnik, arhiv lepe žoge
Vir: Jana
7. 9. 2016

Nekoč so v tej reviji imeli tudi rubriko Podarim, v kateri so ljudje podarjali stvari, ki jih niso potrebovali. Imel sem kakšnih šest ali sedem let, pa sem na uredništvo revije pisal prošnjo, da bi rad imel domine. Objavili so ga in res se je oglasil nekdo, ki je imel doma to igro, pa je ni potreboval.

Gazda Žiga in gazdarica Petra Födransperg sta rada za žarom.
Brata Žiga (levo) in Bor v Lepi žogi pomagata že od štirinajstega leta.
Srčno navijanje med športnimi prenosi.
Znanih obrazov ne manjka.
Moto Deluxe je eden izmed najbolj priljubljenih festivalov.

Tako sem jo dobil,« je svoje otroške spomine na nekdanje srečanje z revijo Jana začel danes eden izmed najbolj prepoznavnih gostincev v Ljubljani, ki je v zadnjem obdobju tudi širši slovenski javnosti in tistim, ki ne zahajajo v Lepo žogo, postal znan kot eden izmed treh posrečenih glavnih likov iz Cvitkovičeve filmske uspešnice Šiška Deluxe in pa kot redna pojava na televizijskih zaslonih.

Od Fedra do Žoge

A o tem filmu je bilo v zadnjem letu prelitega veliko črnila in zato tokrat to ni zgodba o Fedru, kot Žigo kličejo prijatelji, temveč o gostinskem lokalu z pomenljivim imenom Lepa žoga, ki ga uspešno vodita z ženo Petro. Lepa žoga je v letih obstoja postala priljubljeno zbirališče ljubljanske alternative, drugače mislečih, intelektualcev, ljubiteljev športa, koles, motociklov, dobre hrane, glasbe, literature, filma in še marsičesa. Zanimiv je fenomen Lepe žoge in predvsem, zakaj ta športni bar ni le še eden izmed tisočerih gostinskih lokalov v mestu.

»Vse skupaj se je začelo leta 2002, ko sem odprl že svoj drugi gostinski lokal. Pred tem sem imel nekaj časa bar na Poljanski ulici v Ljubljani, ki se je preprosto imenoval Fedr bar,« začne Žiga, ki je vzdevek Fedr dobil po svojem priimku Födransperg, kar enak vzdevek pa ima tudi njegov brat Gregor, znan slovenski popotnik. »Letos praznujemo 14 let Lepe žoge, ki je nastala v prostorih nekdanje konjušnice tivolskega Bellevueja, ki danes žalostno propada na griču nad Lepo žogo. Takrat sva s kolegom odprla gostinski lokal, seveda pa mi je pri vsem ob strani stala tudi Petra. Ideja, da bi odprli gostinski lokal, je namreč nastala povsem spontano. Vsi smo bili športni navdušenci in v Ljubljani takrat pač ni bilo nobenega športnega lokala ali zbirališča, kjer bi lahko gledali tekme, se pogovarjali o športu, prebrali novice ali sklepali športne stave.«

Vse živo v živo

»Prihajam iz Šiške in odraščal sem tako rekoč čez cesto od tu, kjer zdaj sediva. Ko se je pojavila priložnost za najem tega lokala, sem jo zgrabil takoj in z obema rokama. Rodila se je Lepa žoga in slogan Vse živo – v živo. Ker pač omogočamo TV-ogled vseh možnih športnih dogodkov. No, slogan, Vse živo – v živo je bil pred leti očitno tako všeč enemu izmed domačih mobilnih telefonskih operaterjev, da so si ga brez naše vednosti prisvojili za svojo reklamno kampanjo. Ampak mi nismo stali križem rok. Pritožili smo se ... in so telefonisti morali opustiti slogan, ker smo seveda dokazali, da je naš!« pove Žiga.

Sprva športni bar Lepa žoga je z leti postal precej več kot to. »Hala Tivoli v naši neposredni soseski je začela ugašati. Tu se je zgodilo vse manj in manj športnih prireditev. Umrl je hokej, odselila se je košarka, tudi glasbenih koncertov ni več. Vsaj ne toliko, kot jih je bilo nekoč. Vesel sem, da je Žoga postala ne le športni bar, ampak zbirališče vseh enako ali pa svobodno mislečih. In ni samo zbirališče za 'Šiškarje'. Prihajajo ljudje iz vse Ljubljane in tudi od drugod. V največje veselje mi je, kadar pridem na dvorišče in ugotovim, da sploh ne poznam večine ljudi, ki sedijo na vrtu. To pomeni, da ne delaš samo za prijatelje in da si odvisen od njih, temveč da smo spet dobili nove stranke in da k nam ne hodijo samo stalni gostje. No, naj bo jasno, ti so seveda tu še kako zaželeni in res naredimo vse, da se počutijo kot doma. In ne samo to. Skrbimo tudi za njihove otroke in njihovo zabavo. In nekateri so nekako celo odrasli pri nas. Pred dolgimi leti sta se na dvorišču našega gostinskega lokala igrala otroka.

Njun oče je leta pred tem delal v gostilni pri mojih starših. Pa me je vprašal, kdaj mislim, da bosta njegova sinova, dvojčka, lahko pomagala pri meni v gostinskem lokalu. Sem rekel, naj ju pripelje, ko bosta dovolj stara, ko bosta dopolnila 14 let. No, in ko sta imela Žiga in Bor 14 let, me je isti dan poklical. Povedal je, da sta dopolnila 14 let in da komaj čakata, da bi lahko pomagala v Lepi žogi. Pa sem mu rekel, naj se kar oglasita. Čez teden dni sta že začela. Še danes kdaj z veseljem pomagata pri nas ob sredah, ko imamo hodok, in kadar ni šole ter honorarno med poletnimi počitnicami. Zdaj sta stara že 17 let.«

Hodok

Hodok, ja, hodok, in ne hot dog, je zaščitni znak Lepe žoge, potem ko je Fedru po eni izmed vaških veselic, kjer je skrbel za hrano, ostalo več deset kilogramov hrenovk. »No, in kaj boš zdaj s tem?« ga je vprašala Petra, pa se je domislil, kako jih bo porabil. Priredil je 'hodok party', da se pač porabijo zaloge. Prek SMS je obvestil prijatelje in stalne stranke in kar za šankom na priročnem toasterju pekel hrenovke. Zadeva se je prijela in krepko zrasla.

Že osem let je zdaj znan termin. Vsako sredo, pozimi ali poleti. Vroče ali mraz, sonce ali toča. V Lepo žogo ob sredah Ljubljančani hodijo na hodok. V času malice ali kosila, torej od 10. do 14. ure se tam naredi dolga vrsta za dišečo na žaru pečeno hrenovko, dodatke, bolj ali manj pikantne, pa lahko izberete sami.

»Že pred leti je hodok v Žogi postal priljubljena oblika druženja. Gre za dejstvo, da se ti z nikomer ni treba nič dogovarjati za srečanje. Če potrebuješ kogarkoli, prideš okrog dvanajstih in počakaš do enih. Ta ali oni se bo zagotovo prikazal skozi kamnit obok na dvorišče. Hodok je tudi priložnostno okrepčilo. Za bolj lačne tudi dva. Enega na hitro, tistega drugega, ki se običajno imenuje 'sladica', pa malo pozneje. V naši družbi je pravilo. Prvega poješ sam, drugega deliš s prijateljem. Pol pol. Eden in pol je ravno prava merica. Čar je v tem, da se uspešno izpogajaš za scenosled dodatkov. Majoneza, hren, ajvar, gorčica? Sladka ali pekoča paprika? In jasno, nabor različnih omak ...« nam je svoje videnje hodoka in sredinih opoldnevov v Lepi žogi razložil naključni sogovornik, ki je sedel za sosednjo mizo.

»Skratka. Prideš v Žogo, pospraviš hodok, popiješ kratko kavo in ingverjevo limonado, pokramljaš z znanci in že si spet na poti.

Naprej po vsakdanjih opravkih,« je še dodal, se obrisal okrog ust in že ga je pot odnesla kdo ve kam.

Raj za kolesarje

»Ker se ljudem vseskozi nekam mudi, smo po vzoru kolesarskih dirk, kjer imajo okrepne postaje, pri nas naredili Kofetno postajo. To je bil cel projekt. Dneve in dneve sem hodil v Žogo ob 6. uri zjutraj. Sedel sem pred lokalom in pil kavo ter štel kolesarje, ki se vsak dan vozijo mimo. Pa sem se domislil. Podrli smo steno, ki je gledala na glavno ulico, in naredili točilni pult. Postavili smo aparat za kavo, dišeče sendviče, rogljičke in pite. S pomočjo oblikovalca in izumitelja Jureta Loziča smo razvili in patentirali kartonaste lončke za kavo in držala, ki omogočajo, da lonček z vročo kavo lahko obesiš na krmilo kolesa. Kofetna postaja je zaživela. Ko se po kolesarski stezi zjutraj mimo pripeljejo kolesarji, se ustavijo le ob oknu. Niti s kolesa jim ni treba stopiti in že dobijo kavo in vse drugo, kar želijo, ter kar takoj lahko odpedalirajo novim dogodivščinam naproti,« navdušeno razlaga Fedr, ki pa že sodeluje pri novem projektu.

»Za lokalom je bilo zapuščeno parkirišče. Tam je bil makadam, zaraščeno grmovje in smeti. Skratka prostor, ki je bil last občine. Nikomur ni bil v ponos in od njega ni bilo nobene koristi. Pa smo županu predlagali, da se na tem delu uredi kolesarski poligon. Predvsem za tiste najmlajše. Ideja je naletela na plodna tla in tako se že septembra odpira Kolo park, kjer se bodo s kolesi ali poganjalčki lahko vozili otroci, starši pa bodo mirno ob tem lahko spili dobro kavo ali hladno pijačo. Tudi tisti z rolkami, rolerji ali kotalkami bodo našli svojo zabavo na stezi. In še kdo. Mi bomo skrbeli za park, gostinsko ponudbo, izposojo koles in zaščitno opremo ter za popravilo,« pravi Žiga, ki skrbi, da Lepa žoga lepo sobiva z mestom in da se gostje vedno prijetno počutijo.

Festivali v Žogi

»Ne gre samo za dobro ponudbo. Veliko je v prijaznih natakarjih, dobri kavi in široki izbiri različnih pijač. Ampak to ni vse. Trudimo se predvsem z dogodki. Pravzaprav se niti ne spominjam vseh dogodkov, ki smo jih priredili tukaj. Nekaj je bilo zares odmevnih. Na primer zbiranje albumov in samolepilnih sličic nogometašev pred različnimi prvenstvi. Kot vsakokrat se je tudi to začelo kot hec. S prijateljem sva kupila dva albuma in začela za točilnim pultom lepiti sličice. Pa sva se domislila, da bi iz tega naredila dogodek. Objavili smo na spletu in se je zgodil pravi bum. Naredili smo dogodek in ga nekajkrat ponovili. Kmalu je bilo polno navdušencev. Cel lokal, cel vrt in še zadaj za hišo so sedeli ljudje po zidu. Vse gor do Hale Tivoli, po zidu parkirišča so sedeli navdušenci in si izmenjevali sličice. Pozneje so začeli prihajati somišljeniki z vseh koncev Slovenije. Tisti, ki niso mogli priti, so nam po pošti pošiljali svoje sličice, ali jih lahko mi v njihovem imenu zamenjamo z drugimi. Skratka, zbiranje sličic je postala norija. Za staro in mlado. Včasih je bil znan tudi naš popotniški festival. Štiri dni je trajal Šapa dia festival, kjer so predavali popotniki ob diapozitivih s potovanj. Potem smo pa še nekaj časa imeli redne popotniške ponedeljke. Tu sva sodelovala z bratom, ki je prekrižaril Sredozemlje s kolesom in o popotniških avanturah tudi napisal dve knjigi. Ljudem so bili všeč tudi naš Šiška Deluxe festival z različno živo glasbo in didžeji pa petkovi večeri z živo muziko in različnimi glasbeniki iz bolj ali manj znanih zvrsti. Poznan je bil tudi italijanski Ciao piknik, ki so se ga udeleževali vsi lastniki teh tudi pri nas vse bolj priljubljenih mopedov Ciao italijanske znamke Piaggio. Vrteli smo italijanske kancone, kuhali špagete, gostje pa so plačevali s kuponi v obliki italijanskih lir. Pa jasno, zadnje leta prirejamo Moto Deluxe za lastnike starih in predelanih motornih koles. Imamo tudi bolšji sejem vsako prvo soboto v mesecu,« je našteval Žiga in se utapljal v kupih letakov in zloženk, ki so jih v vseh teh letih naredili za promocijo Lepe žoge in dogodkov.

Ni recesije!

Žiga Födransperg, ki v svojem lokalu sicer sliši tudi na 'gazda', bi v Lepi žogi v prihodnje rad uredil še kuhinjo. Da bi ponujali kakšne prigrizke, ocvrte perutničke, hamburgerje. Kot sam pravi, ga ni pravega športnega lokala, kjer ni moč dobiti tudi česa za pod zob.

»Če bi se še enkrat loteval vsega od začetka, bi naredil vse enako. Če bi bil obsojen na kak drug koncept, bi verjetno nekoliko bolj poslušal ženo, po izobrazbi komunikologinjo, in bi morda odprl kak manjši bistrojček. Takšen kot v Franciji, kjer so vsi natakarji starejši gospodje. Tam je to poklic s ponosom. Tisti mlajši so le vajenci in lahko sprva le pomagajo za točilnim pultom ali v kuhinji. Pri nas pa tega poklica noče opravljati nihče več. Vsi bi imeli gostinski lokal, stregel ne bi pa nihče. Meni ni težko. V veselje mi je, saj sem po poklicu kuhar in sem rad med ljudmi. Vseskozi imamo težave s kadrom. Imamo oglase za delo v različnih medijih, pa se nikdar ne javi dovolj ljudi. In dokler bo tako, meni ne bo nihče pravil, da smo v recesiji in da za mlade dela ni. Danes bi vsi mladi zaslužili le na hitro, po možnosti s kakšnim poslom prek interneta, kjer bi človek lahko sedel doma in čakal, da denar leti na kup. A v gostinstvu tega ni. Meni so starši rekli, da potrebuješ sedem let, da se gostilna dobro uveljavi. In tako je tudi bilo. Natanko sedem let smo v Žogi čakali in se trudili, da je lokal začel poslovati pozitivno. In gostilna potrebuje čas. Da dobi svoje stalne goste in dušo. Tega ne moreš kar zgraditi in postaviti.«

Besedilo: Peter Feguš // Fotografija: Aleksandra Saša Prelesnik, arhiv lepe žoge

Kolo park - (VIDEO) septembra 2016 se je terasa Lepe žoge razširila na tivolsko stran, kjer se stika z novim Kolo parkom, ki je nastal na mestu nekdanjega parkirišča.

Priporočamo