Bodoča mamica Iris Mulej se že pripravlja na poletne mesece, ko bo na svet prijokal dojenček, mi pa smo jo ujeli med obiskom v Sloveniji, kjer smo ju z mamo Elviro povabili na kavo. Manekenka je velika ljubiteljica otrok, v njihovi hiši pa je prav zaradi velikega števila najmlajših vedno živahno. Mami Elvira se namreč že 15 let ukvarja z rejništvom, s katerim otrokom zagotavlja toplino in dom, ki ju marsikateri izmed njih v življenju začuti prvič.
Story: Poleti se bo vaša že tako velika družina povečala še za enega člana, ob katerem boste marsikdaj pomislili tudi na lastno odraščanje. Kakšni so vaši spomini na otroštvo?
Elvira: Oh, Iris je bila zelo umirjena punčka, saj se sploh ne spomnim, da bi kdaj jokala in da bi z njo preživela eno samo neprespano noč. Znala se je tudi igrati sama, takrat se je povsem poglobila v igro.
Iris: Mami je bila stara komaj 20 let, ko me je rodila. Mlada, z veliko energije, jaz pa tako pridna, pravo nasprotje sta bila moja bratec in sestrica, ki ji pozneje nista dala spati. Preglavice sem ji povzročala le s hrano, saj sem jedla le sladkarije in sadne skute, preostalo hrano pa sem dobesedno sovražila. Veliko sem se družila s fanti in se raje igrala fantovske igre, kot so policisti in lopovi, kavboji in indijanci itd. Zelo rada sem tudi raziskovala in vse dni preživela v naravi.
Elvira: Res je! Problem je bil, ker ni hotela nič jesti. Zdravnik mi je svetoval, naj jo nekaj dni pustim lačno in bo dobila apetit. No, po dveh dneh še piti ni hotela, zato sva to metodo takoj opustili. V osnovni šoli je prišla k meni kuharica in mi rekla, joj, gospa, škoda, da sploh plačujete hčerki kosilo, saj se ga največkrat niti ne dotakne. V šoli je Iris za snov pokazala zanimanje le, če je učiteljica v njej spodbudila tekmovalnost, takrat je bila vedno med prvimi, sicer pa je bila v svojem domišljijskem svetu. Psihologinja me je opozorila tudi na to, da bolj ko je naloga težavna, se je raje in hitreje loti, medtem ko je enostavne naloge sploh niso zanimale.
Story: Ste hčerko podpirali pri korakih v manekenski karieri?
Elvira: Seveda sem spoštovala njene želje in odločitve ter jo pri stvareh podpirala, ne glede na to, kakšen odnos sem sama imela do tega.
Iris: Mami me je obiskala predvsem na nekaterih večjih tekmovanjih in me tako spremljala ter podpirala, čeprav sem sama po naključju zašla v lepotne vode, saj mi to nikoli ni predstavljalo življenjske želje.
Elvira: Iris je bila že kot šestletni otrok videti kot Sneguljčica. Imela je nežno bledo polt in črne dolge lase.
Iris: Mami mi je rada šivala oblekice in me urejala. Bila sem kot tiste deklice iz porcelana, vedno urejena kot iz škatlice. (smeh)
Story: Najstniška leta pa lahko pripeljejo do številnih težav in sporov med mladostniki in starši. Kako ste jih doživljali vi?
Elvira: Ah, kje, pri nama ni bilo nikakršnih težav. Čeprav naju je pri Irisinih dveh letih zapustil njen oče, z vzgojo pri njej ni bilo problemov. Nikoli ni posegala po alkoholu, cigaretah ali drugih drogah ter se je vedno držala ure za domov. Takrat sem mislila, da je to normalno pri vsakem otroku, pa sem z drugima dvema nato imela tipične najstniške težave.
Story: Torej ste že v mladih letih postali mati samohranilka.
Elvira: Ni lahko, saj moraš igrati dvojno vlogo matere in očeta. Ko sem se vnovič poročila in spremljala odnos svojega otroka in moža, njenega očima, ter sebe v odnosu z moževim sinom, sem zaradi tega začela prvič razmišljati o rejništvu in delu s tujimi otroki.
Story: Kakšno pa je bilo ozadje vaše odločitve?
Elvira: Reorganizacija podjetja in prestrukturiranje kadrov v podjetju, kjer sem bila zaposlena, sta prav tako vplivala na mojo odločitev, saj z novim delovnim mestom nisem bila zadovoljna. Že kot deklica sem v sebi čutila empatijo do otrok, ki so bili v stiski, in jih želela razveseljevati. Pozneje sem obiskovala celo pedagoško gimnazijo. Vse od leta 2001, ko sem se odločila za rejništvo, sem imela že veliko otrok. Prvega sem dobila na svoj rojstni dan, bil pa je fantek z Downovim sindromom. Priznati moram, da mi je bilo na začetku težko, dokler nisem spoznala njegovega načina razmišljanja, njegove stiske, vzorcev in strahov pa tudi njegovih dobrih strani. Ko sva vzpostavila notranji stik in zaupanje, so stvari stekle same.
Iris: No, vsi otroci, ki si jih dobila v rejništvo, so bili na neki način težavni, saj izhajajo iz neurejenih razmer v družini. Nekateri so preklinjali, imeli vedenjske motnje, strahove, jezo, agresijo ... Mami pa jih mora prevzgojiti tako, da postanejo bolj prijazni predvsem do sebe, in po kratkem času bivanja z njo so bolj mirni in opazno tudi srečni.
Elvira: Vsak otrok je poseben, zato potrebuje individualni pristop. Prepoznati moraš vzorce, ki so v njem že vgrajeni. Kako doseči, da opusti tiste, ki nanj delujejo razdiralno, in spodbuditi tiste, ki ga vodijo k sreči, je umetnost. Vsak zase je namreč svoja zgodba. Poleg tega mora otrok čutiti, da ga imaš rad, vendar je to premalo za prevzgojo. Potrebno je veliko znanja, dela in potrpežljivosti. Zaradi nekega fantka sem bila vsak teden v šoli, večkrat kot za vse tri svoje otroke skupaj. (smeh) Ko pridobiš otrokovo zaupanje, čuti, da mu želiš pomagati, in ti z veseljem sledi ter te uboga. Prav tako sta zelo pomembna avtoriteta in postavljanje mej, ki pa so za vsakega otroka nekoliko drugačne. Odvisno od tega, koliko se jim otrok lahko prilagodi.
Story: Pred 15 leti ste se torej odločili za drugačno službo. Ali rejništvo jemljete kot vrsto dela ali nekakšno poslanstvo?
Elvira: Uf, pred kratkim sem v rejništvo dobila tri bratce. Kar velik zalogaj za vsakega rejnika. Vsak izmed njih je imel svoje težave, poleg tega pa se med sabo niso dobro prenašali, zato je bilo zelo naporno. Prosila sem dekleta, dve rejenki, ki sta pri nas že štiri leta, in hčerko, da mi pomagajo. "Morate mi pomagati ali pa me bo pobralo." (smeh) S tem so dekleta dobila dodatne odgovornosti in šolo za življenje. Trenutno torej skrbim za svojo mlajšo hčerko in pet rejniških otrok!
Iris: Ja, spomnim se teh nadobudnih dečkov. Ko sem prišla prvič k mamici na obisk, je bilo res zelo bučno, v njih se je prav čutila agresija. Po nekaj mesecih, ko sem mami in otroke spet obiskala, pa so bili že povsem prevzgojeni. Veliko bolj prijazni, umirjeno so se pogovarjali in se spoštovali med sabo.
Story: Kakšen pa je odnos staršev otrok? In kakšen je vaš odnos do njih?
Elvira: S starši se veliko pogovarjam, da z njimi vzpostavim sodelovanje. Jih sprejemam v njihovi težki situaciji brez obsojanja. Zato me cenijo in me imajo radi. V takem odnosu s starši lahko bolje vplivam na otroke, ker moja načela bolj spoštujejo, če jih tudi njihovi starši podpirajo. Oče prvega rejenca me je še leta potem klical ob rojstnem dnevu. Spodbujam to, da se v matični družini stvari uredijo, in jih ne vežem sebično nase. Rejniki sicer nimamo socialne varnosti, če ne izpolnjujemo cenzusa (trije otroci) za rejniško dejavnost, zato smo odvisni od rejencev, vendar sama tega ne jemljem tako. Če skrbiš za druge, je isto, kot bi skrbel zase, saj se vsa dejanja vrnejo.
Story: Številni rejniki se izogibajo vprašanju, katere otroke imajo raje. Svoje ali rejniške?
Elvira: O tem vedno iskreno povem, da imam raje svoje otroke, saj mi je ljubezen do njih dana naravno, medtem ko se za tuje otroke trudim, da jih imam enako rada. Včasih je navzven morda celo videti, da imam raje rejniške otroke, ker se za njih bolj trudim. Ljubezen do tujega otroka moraš kultivirati, da premagaš lastno sebično naravo. Verjamem, da mi je ljubezen do lastnega otroka dana od Boga, ljubezen do tujega otroka pa je moj dar Bogu.
Iris: Mislim, da je to naravno in da ljubezen ne more biti enaka, a je pomembno to, da si to ljubezen želiš dati nekomu, ki jo potrebuje.
Story: Kako pa vi, Iris, doživljate polno hišo in veliko otrok za domačo mizo?
Iris: Meni so naši otroci zelo blizu pa tudi oni me vedno z veseljem pričakajo, ko pridem na obisk. Vedno se objamemo in predvsem tu se vidi, kako veliko jim pomenijo človeški stik, dotik in toplina, med nami je ogromno ljubezni. Zelo me je ganilo tudi to, da so me otroci takoj 'posvojili' za svojo 'sestrico'.
Elvira: Iris naravnost obožujejo! Ko je ena od 'sestric' imela v šoli govorni nastop, je naredila plakat o njej, 'bratec' pa je prinesel v šolo celo slike Irisinega kužka Taya. Zelo so ponosni na svojo 'sestrico' Iris, kar tudi pokažejo.
Story: Sta se za vstop v rejništvo odločili skupaj?
Elvira: Ne, Iris je bila takrat že starejša, poleg tega pa je to predvsem moja odločitev. Tudi ona me o svojih odločitvah ne sprašuje, temveč mi le pove. Mislim, da je med nami toliko svobode, da ne sprašujemo za dovoljenje, temveč samo poiščemo podporo. Seveda pa je bila nad tem navdušena.
Story: Iris, bi se kdaj tudi sami odločili za rejništvo?
Iris: Razmišljala sem že o rejništvu in posvojitvi, vendar se o teh stvareh še nisem uradno pozanimala, pa tudi moj življenjski ritem mi tega ne bi dopuščal. Bi se pa o vsem tem zagotovo pozanimala pri mami.
Story: Gospa Elvira, glede na to, da ste velika ljubiteljica otrok, verjetno nestrpno pričakujete tudi prvega vnuka.
Elvira: Seveda, velikokrat sem Iris omenila, da je bila ona pri mojih 34 letih stara že 14 let. (smeh)
Iris: Mami mi to govori že zadnjih deset let. (smeh)
Elvira: Seveda, saj ne moreš kar tako na vrat na nos začeti družine. Najpomembnejše je najti pravega življenjskega partnerja in si ustvariti normalne razmere za družino. Sama imam namreč izkušnje, kakšno je lahko življenje otrok, ki se rodijo v neurejenih družinah.
Story: Pred kratkim se je Iris preselila v Črno goro. Kakšen je vajin odnos od takrat?
Elvira: Nimam občutka, da je med nama velika razdalja, saj se slišiva zelo pogosto. Pred pol leta pa sem pri vseh teh mojih otrocih našla tudi čas za zabavo z Iris in njenimi prijateljicami. Iris je namreč pred selitvijo v Črno goro pripravila poslovilno druženje. Najprej nas je odpeljala na večerjo v središču Ljubljane, potem pa še na zabavo v klub Cirkus, bilo je super. Morda sva si toliko podobni, da njene prijateljice rade prijateljujejo tudi z mano.
Napisala Nika Arsovski
Fotografije Primož Predalič
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
