No pa jih imamo, vsepovsod! Napad mistrov in misic, vnovič!
Lahko nas zbadajo, se norčujejo iz naše majhnosti, proračuna, a nikakor ne lepote, ki jo je na tej sončni strani alp očitno v izobilju. Presenetljivo zadnji dve leti največ uspeha žanjejo naši lepi mistri, ki jih izvažamo v tople kraje. Večina homofobov je ob tem stavku gotovo kar poskočila! Zakaj je splošno prepričanje, da je lep moški v družbi drugih lepih moških tudi homoseksualec? Zakaj potem lepo dekle nima lezbičnih nagnjen, ko se objema in poljublja s svojo sotekmovalko? Tudi če bi jih imela. Vsi bi stali v vrsti in aplavdirali, se slinili in navijali kot da je Planica prišla prezgodaj.
Malo se umirimo in zadihajmo, bodimo ponosni na to, da je naš lep mister v Dominikanski republiki navdušil vse, od organizatorjev do sotekmovalcev. Temu se reče vsesplošna priljubljenost, odprtost, sprejemanje človeka, ki se ne boji izpostavljati in ve, da s tem ni čisto nič narobe. Nas so učili drugače. Če rineš v ospredje in si želiš uspeha si gotovo samo samovšečen zmazek od človeka.
In kje so zdaj vsi, ki jim je preboj do neke mere tudi uspel? Zakaj še niso v tujini? Zelo enostavno je, spakiraš kovčke, določiš destinacijo, lepoto imaš v malem mezincu, jezik si boš že še podmazal in na vsakem koraku spoznal tisoč ljudi, ki bi te lahko kot val nosili do pristana.
Manja Plešnar
