Letos je za Slavka Ivančića minilo tri leta od nesreče, ki bi ga skorajda stala življenje

A vse skupaj je s terase domovanja Slavka Ivančića delovalo popolnoma drugače. Glasbenik nas je povabil v svoje domovanje, kjer smo sedli na vrtne sedeže in z razdalje opazovali zavidanja vreden razgled na Piranski zaliv, Savudrijo in Portorož, ozračje pa so v pisane barve odele njegove zgodbe ter slastne mandarine z domačega vrta.

Letos so minila tri leta od nesreče, ki bi ga skorajda stala življenje. Medtem ko se je vozil z motorjem, ga je pred lucijsko pošto izsilil starejši voznik in njegovo življenje se je v pičlih nekaj sekundah znašlo na nitki, prav tako pa tudi njegove glasilke. “Preživim karkoli, a če ne pojem …” začne Slavko in pove, da je bil tudi njegov oče glasbenik, zato je že pri rosnih petih letih začel obiskovati zasebno šolo klavirja. Ko so ga vprašali, kaj želi postati, je zagotovil, da bo pel: “To sem ponavljal ves čas.” Prav zato je vesel, da je leta po nesreči spet lahko stopil na odre in s svojimi oboževalci delil že skorajda ponarodele pesmi, ki tudi po vsem tem času pričarajo občutek domačnosti, topline.

Iste pesmi si je prepeval tudi med okrevanjem. “Ko hodiš po bolnišnicah in vidiš probleme, pa mlade ljudi, mladi umirajo,” z žalostjo pove in pokaže na telefon: “Danes imaš tega hudiča in v trenutku vse veš, prej tega ni bilo. Morda je bilo res nekaj manj tovrstnih zgodb, a umiralo se je tudi takrat.” Njegove sanje se niso končale na asfaltni cesti pred lucijsko pošto, temveč jih živi naprej. “Pojem še bolje kot prej,” nam zagotovi in pojasni, da se njegovemu glasu čudijo vsi. Prevzame ga prav poseben občutek, nekaj, kar le težko opiše. “Čutim energijo. Nisem zdravstveni delavec, da bi vedel, kaj in kako, a čutim, da se dogaja nekaj pozitivnega,” pojasni.

Želi si doseči stotico. Upihniti sto svečk na torti. V mislih goji tudi podobo svojega slovesa: “To je tudi moja želja. Imam že zgodbo smrti. Stoti rojstni dan, 28. november. Za klavirjem, oni pojejo, jaz igram. V nekem trenutku glava pade. To je to. Ni lepšega kot to.” A do tam je še daleč. Slavko bo letos praznoval 64. rojstni dan. Z leti je dobil trdo kožo, ki mu je pomagala tudi ob okrevanju. Zdravniki so mu namreč odsvetovali vrnitev na glasbeno sceno. A se ni dal. “Zdravniki so mi rekli: Pojedli te bodo. Toliko jih je okrog tebe. To so zveri. Strašno. To je hudo za tvoje stanje. Tako sem se poslovil od mnogih in kar naenkrat poletel. S hrbta mi je padlo težko breme. Letim po zraku in sem nasmejan. Samo zato, ker sem se odmaknil od nekaterih ljudi.”

V nekem trenutku je naredil križ čez vse, ki so njegovo življenje le oteževali, zato pa po izkušnji toliko bolj ceni ljudi, ki so mu stali ob strani. Ženi Ireni je na novem albumu Med morjem in oblaki posvetil tudi istoimensko pesem, s čimer se ji je želel zahvaliti za vse, kar je naredila zanj. Vsak dan se je namreč po šoli vozila k njemu v Ljubljano in skrbela zanj. Pošteno se je spremenil tudi njegov življenjski slog. Veliko časa preživi na nogah, se sprehaja po portoroški okolici. Spremenila se je tudi prehrana, pa tudi nezdrave navade.

“Alkohola in cigaret ni več kot prej, ko pa mi zapaše, so mi svetovali, naj se ne držim nazaj,” pojasni z nasmeškom in nadaljuje: “Za zdravje je najboljši teran, zame. Pomaga za možgane, ožilje, srce … Deci terana, včasih se je spilo precej več.” Ob tem mu spomin uide v čase, ko sta z Danilom Kocijančičem ustvarjala v skupini Bazar. Zabava in glasba sta takrat hodili z roko v roki. A ti časi so minili. “Danes ne skačem več po odru, moj dom je postal klavir,” prizna. Zelo se je spremenil tudi njegov pogled na svet.

Njegova vera se je le še poglobila, čeprav prizna, da ni fanatik, a ima vera zanj že od nekdaj pomembno mesto v življenju. “Angel, angel te je poslal nazaj, mi pravijo,” pripoveduje in nadaljuje o svoji izkušnji o onstranstvu: “Šel sem v Portorož, v cerkev k očetu Vinku. Zaupal sem mu, da sem bil gor, da sem se z nekom pogovarjal in sprehajal, kar naenkrat pa mi ta gospod reče: ‘Slavko, od tega mesta naprej se ne sme, ne more.’ Jaz pa: ‘Kaj, zakaj ne?’ In on pravi: ‘Veliko pomagate ljudem v Portorožu.

Ogromno dajete sebe že leta in leta, zato morate ta trenutek nazaj.’” Portorož je njegovo mesto. To je mesto, kjer je spoznal Ireno, mesto, kjer si je ustvaril dom. Njegova vez s portoroškim avditorijem je trdna kot še nikoli prej. Zatrdi nam, da bi še enkrat nastopil na Melodijah morja in sonca, ne glede na končni rezultat. “Tukaj živim, živim ta čas, to vreme in ta razgled. Z veseljem pridem v Ljubljano, a tam ne bi spal. Prestolnica je super, a Portorož je Portorož. Preveč sem navezan nanj, vse moje obnašanje je povezano s tem življenjem,” nam zagotovi in v isti sapi doda, da so Portorožani na čase posebni.

Njegov prijatelj Rok Lunaček, s katerim sodeluje zadnjih nekaj mesecev, ga zaradi funkcije predsednika krajevne skupnosti, ki si jo je pred osmimi leti nadel Slavko, šaljivo imenuje ‘gradonačelnik Portoroža’. Ljudje v Portorožu so ga sprejeli. “Za 50. rojstni dan smo priredili koncert v avditoriju. Miša Molk je vodila dogodek. Tako sediva za klavirjem, pijeva črno vino in pokažem na prvo vrsto. Na mojo mamo, ženo, otroke pa župana Crikvenice. ‘Čakaj malo, kakšna Crikvenica?’ me vpraša Miša. Pa sem ji povedal, da sem iz Crikvenice. Ona pa: ‘Ja, a nisi Portorožan?’” razlaga v smehu.

Slovenščina mu nikoli ni povzročala preglavic - no, primorščina. Med snemanjem pesmi Tina marsikomu ni bila všeč njegova izgovarjava besedila, tako da so poklicali Deča Žgura, ki je živel v sosednji stavbi. Prišel je kar v pižami in poslušal petje, potem pa podal svojo oceno. “Slavko je iz Portoroža, to se sliši. On ni iz Ljubljane. Vas moti dialekt? Primorščina. Nič ne moti,” se spominja glasbenik in doda: “Potem je naštel vsaj deset pevcev in rekel, da naj jim prepovedo peti, saj proti meni nimajo pojma.

”Z njegove terase je krasen pogled na morje, a Savudrija preprečuje pogled na obzorje. “Najboljša stvar za nas Primorce je obzorje, to je ta občutek, ta naša drugačnost od Ljubljane,” pojasni Slavko, ki si ne predstavlja, da bi kdaj zapustil Portorož: “Ne, to je moje življenje. Moja politika ni leva ali desna, moja politika je Portorož. Živeti moraš v kraju, kjer živiš. Portorož je res poseben. A tudi mi delamo napake. Ljudje ne držijo več skupaj kot nekoč. Pripadnosti ni več, pripadnosti kraju, generaciji. Primorci smo zaradi morja in obzorja, klime nekaj drugega kot na celini.“

A moti ga, da pri nekaterih ni deležen spoštovanja kot kje drugje. Dovolj ima žalitev in slabe energije. Zatrdi, da je bilo pred 15 leti vse drugače. “Očitno je to ta čas,” zavzdihne in se zazre v morske valove.

Spoznal je Michaela Schumacherja: Zbirali so denar za vojne sirote iz Bosne

Ko je pred leti skupaj z drugimi zvezdniki za vojne sirote iz Bosne zbiral denar, je imel čast spoznati Michaela Schumacherja. “Denar? Poglej ga, toliko denarja ima, da bi lahko kupil ves Portorož. Danes pa je rastlina, bilka,” zmaje z glavo.

Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije Helena Kermelj, Profimedia

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ