Lili Žagar ni polovičarska: "Naredim vse ali nič"

Lili Žagar sodeluje pri oblikovanju vsebine, izbiri tem in gostov, saj ji to omogoča suvereno vodenje oddaje, ki na Planet TV prinaša svežino, gledalcem pa ponuja številna uporabna spoznanja.

Po dolgem času vodite oddajo, ki je bolj informativno naravnana. Zakaj ste se odločili za sodelovanje pri oddaji Dan.?

Šest let sem vodila resničnostne šove in po tem obdobju sem se tega naveličala, saj so bile tovrstne oddaje narejene na podoben način. V tem nisem več uživala in čutila sem, da se ne morem razvijati. Toda nikakor ne bi tega spremenila. Najbolj srečna sem bila, ko sem dobila priložnost, da se izkažem v zabavnem programu. Vsaka oddaja je bila zame izziv, svoje delo sem opravljala z velikim veseljem, moji nekdanji sodelavci imajo še vedno posebno mesto v mojem srcu in ogromno sem se naučila. Po tistem sem se umaknila, ker ni bilo novih oddaj, ki bi mi predstavljale izziv. Takrat sem se posvetila delu v domačem podjetju, potem pa sem prejela klic odgovornega urednika Blaža Jarca, ki me je zelo presenetil. Sprva sem mislila, da me bo vprašal, ali bi želela delati v informativnem programu, kar me ni zanimalo. Toda ko mi je povedal, kakšno oddajo bi vodila, je takoj pritegnil mojo pozornost.

Kaj vas je najbolj prepričalo?

Nov format oddaje in zmes zabavnega in informativnega programa. Obravnavali bomo tudi resne teme, vendar jih bomo poskušali predstaviti na poljuden način. Teme bodo vsakdanje. Všeč mi je, da imamo svobodo pri izbiri gostov in vsebine.

Kaj vam predstavlja največji izziv?

Komaj čakam, da bo prvi mesec za nami, da ujamemo ritem in da bomo bolj sproščeni, ker bomo vedeli, kaj lahko pričakujemo. Tudi vsebino oddaje in število gostov bomo najbrž prilagajali, da bomo vsi zadovoljni s konceptom, najbolj pa seveda gledalci.

Večinoma ste vodili oddaje sami, razen Moj dragi zmore, kjer vam je družbo delal partner Marko Potrč. Vam je ljubše voditi oddajo v paru ali sami?

Želim si voditi oddajo v paru. Doslej sem delala le z Markom, vendar v oddaji Moj dragi zmore ni šlo za klasičen voditeljski par. Z velikim veseljem bi delala v dvoje, če bi se s sovoditeljem ali s sovoditeljico dobro razumela. Če se s sovoditeljem ne razumeš, je namreč bolje voditi oddajo sam.

Najbrž je velikokrat ključnega pomena to, da se dobro razumete s sodelavci.

Vsekakor. Na koncu so vedno najpomembnejši ljudje, saj je pomembno, da se razumeš s sodelavci in da se dobro počutiš v kolektivu. Vabilo k sodelovanju pri oddaji Dan. sem sprejela tudi zato, ker sta urednici moji bivši sodelavki, saj smo sodelovale pri oddaji Svet na Kanalu A. Vesela sem, da smo se srečale pri tem projektu in da začenjamo novo zgodbo.

Pred nekaj meseci ste na družbenem omrežju zapisali, da ste se odločili za spremembo, ker se niste počutili dobro v svoji koži. Ste pogosto čutili pritisk, da morate paziti na svojo postavo in videz, ker delate v medijih?

Moja sprememba načina življenja se je zgodila v obdobju, ko nisem sodelovala pri nobenem televizijskem projektu in nisem niti pričakovala, da se bom vrnila na televizijo. Odločitev, da spremenim način življenja, ni bila povezana z mojim delom, ampak s počutjem. Res pa je, da smo ženske v medijskem svetu izpostavljene določenim pritiskom. Večkrat sem bila namreč deležna opazk in kritik, ki niso bile vedno dobronamerne. Pogosto sem se spraševala, zakaj je moj videz tako pomemben, saj nisem manekenka za spodnje perilo, temveč voditeljica, zato moja zunanjost ne bi smela biti tako pomembna. Čeprav sem bila izpostavljena pritiskom in pričakovanjem, jim nisem podlegla. Moja nedavna sprememba življenjskega sloga je bila povezana s tem, da se nisem počutila dobro v svoji koži, zato sem se odločila, da se potrudim in izgubim nekaj kilogramov.

Ste spremenili način prehranjevanja ali ste se posvetili predvsem telesni dejavnosti?

Vse sem spremenila. Ko se nečesa lotim, želim to izvesti v celoti. Nisem polovičarska. Naredim vse ali nič. Najprej sem se srečala z osebno trenerko, ki mi je predlagala, da začneva že naslednji dan, kar me je šokiralo. Sprva sem ji rekla, da potrebujem kakšen teden psihičnih priprav. Toda priznala sem si, da sem se šest mesecev pripravljala na uvajanje sprememb, vendar nikdar ni bil pravi čas za to. Potem sem resnično začela trenirati naslednji dan. Na začetku sem uvedla tudi spremembe v prehrani, odpovedala sem se sladkorju in začela jesti zelenjavo ter zdrave ogljikove hidrate. Zdaj jem vse v zmernih količinah in nimam spiska prepovedanih živil. Trenutno se odlično počutim v svoji koži.

Vam bo kljub številnim obveznostim uspelo vzdrževati nov življenjski slog?

To bo zame izziv, ker v obdobju, ko sem uvedla spremembe, nisem bila pod stresom in sem se lahko organizirano posvetila sebi. Zdaj je precej več izzivov, saj se pogosto vozim v Ljubljano in večkrat nimam časa niti za zajtrk, zato jem šele zvečer. Pozorna moram biti na svoj način prehranjevanja. V stresnih okoliščinah se namreč pokaže, ali imaš močno voljo in disciplino. Vzpostaviti bom morala rutino in vsak dan jesti zajtrk, ki je najpomembnejši obrok dneva. Dvakrat do trikrat na teden pa si bom vzela čas za telesno dejavnost.

Zmernosti se ne držite le pri prehrani, temveč tudi pri delu, saj skrbno izbirate projekte. Je to povezano z materinstvom?

Zagotovo. Ko imaš otroke, stvari sprejemaš in doživljaš na popolnoma drugačen način kot prej. Pred tem se namreč lahko posvetiš sebi in delu. Po rojstvu otrok ne moreš več vlagati toliko energije v delo in vase, ker so otroci na prvem mestu. Materinstvo me je spremenilo, saj sem manj stroga do sebe. Ne obremenjujem se več s tem, da česa ne zmorem. Toda občasno imam slabo vest, kadar otrokoma prižgem televizijo, da lahko v miru spijem kavo. Na to vplivajo družbena omrežja, kjer vidimo veliko žensk, ki se predstavljajo kot super mame.

Imate občutek, da obstajajo v sodobni družbi previsoka, nerealna pričakovanja, saj je zaželeno, da so ženske skrbne, predane mame in ljubeče partnerice, ki obenem dosegajo uspehe na delovnem mestu?

Vsekakor. Toda z leti sem se naučila pri materinstvu in partnerskem odnosu ubrati srednjo pot, ki je vedno najboljša. Seveda bom za svoja otroka naredila največ in se potrudila zanju, vendar ne smem zapostavljati sebe. Ne moreš biti namreč vedno super mama, popolna partnerica in uspešna v službi. Zame je najbolj pomembno, da smo v družini vsi zadovoljni in srečni. Zagotovo pa je treba sprejemati kompromise.

Imate dovolj časa za negovanje partnerskega odnosa?

Z Markom si vzameva čas zase, vendar bi si želela, da bi bilo to pogosteje. Opravljava podobno delo, ker oba delava na televiziji in se lahko o tem pogovarjava, vendar to ni edina tema, o kateri razpravljava. Veliko časa preživiva skupaj, ker delava skupaj v podjetju in na isti televiziji. Morda bi si morala večkrat privoščiti kakšen vikend samo za naju, vendar rada izkoristiva prosti čas za druženje z otrokoma, saj nama največ pomeni, da smo vsi skupaj. Sedaj je precej lažje, ko sta otroka že večja in uživamo, ko se odpravimo kam skupaj.

So vam starši pomagali pri varstvu otrok?

Dve leti smo živeli v Mengšu, ko je bil Tilen manjši, in takrat nama starši niso mogli pomagati, ker moji živijo v Novem mestu, Markovi pa v Mariboru. Tisto obdobje je bilo zelo naporno. Otrok nisem mogla dati v varstvo niti za pol ure. Pozneje smo se preselili v Novo mesto, kjer sem imela starše blizu, vendar tega nisem nikdar izkoriščala. Tudi zdaj, ko živimo v bližini Markovih staršev, tega ne izkoriščava, ampak prosiva za varstvo, kadar je to nujno potrebno. Nočem, da najini starši vzgajajo najine otroke, ker to ni njihova dolžnost, ampak najina. Pogosto namreč babice in dedki prevzamejo vlogo mater in očetov, ki počnejo vse drugo, namesto da bi skrbeli za otroke. Če si se odločil za otroka, moraš prevzeti odgovornost zanj.

Odraščali ste v Novem mestu, živite v Mariboru in delate v Ljubljani. Kje imate največ prijateljic?

Največ prijateljic imam v Ljubljani, saj sem jih spoznala med študijem. V Novem mestu imam manj prijateljic, v Mariboru pa sem imela eno, ki sem jo spoznala pri zadnjem projektu. Stkali sva posebno vez, vendar se je nedavno preselila, zato se v Mariboru družim večinoma s prijateljicami, ki sem jih spoznala prek sorodstvenih vezi.

S kakšnimi pričakovanji in željami ste se vpisali na študij komunikologije?

Takrat sem si zelo želela delati v oglaševanju. Predstavljala sem si, da bom zaposlena v veliki oglaševalski agenciji. O medijih nisem pretirano razmišljala, ker se mi je zdelo, da težko dobiš službo na tem področju zaradi velike konkurence. Toda po spletu okoliščin sem pristala na televiziji, saj sem se na avdicijo prijavila bolj za šalo kot zares. In televizijsko delo me je takoj prevzelo, čeprav ima tudi temne plati.

Pogledate posnetke svojih oddaj in jih analizirate?

Da, ker se tako največ naučim. V studiu imaš namreč povsem drugačen občutek kot pozneje, ko gledaš oddajo. Pogosto se mi namreč določene napake ne zdijo več tako usodne, ko jih vidim na televiziji.

Vam je pomemben tudi partnerjev odziv na vaše delo?

Všeč mi je, da mi Marko pove svoje mnenje, ker je vedno iskren in nikdar ne olepša stvari. Njegova kritika je vedno konstruktivna, nikdar ne hvali ali kritizira po nepotrebnem. Toda večinoma je pozitivno naravnan.

Veljate za eno od najlepših televizijskih voditeljic. Kako pa je bilo v najstniških letih? Ste bili samozavestni ali ste imeli težave s samopodobo?

Obremenjevala sem se s svojim videzom, ker me je vedno nekaj motilo. V otroštvu mi niso bile všeč pege na obrazu, zato sem se jih želela znebiti in sem si naredila celo pripravke, da bi jih odstranila. Zdaj pa bi dala vse, da bi imela takšne pegice. Ko si mlajši, namreč ne opaziš, da so nekatere stvari posebne. Nekaj časa me je motilo, da sem bila majhna, ker sem bila med najmanjšimi v razredu. Potem mi ni bilo všeč, da sem imela rdečkaste lase. Z odraščanjem so se prioritete spremenile in po 30. letu sem postala zadovoljna s sabo. Ničesar ne bi spremenila na sebi. Vse je namreč moje in ponosna sem na to.

Ste pri vzgoji otrok pozorni na izražanje pohval?

Trudim se, da ju pohvalim, če naredita nekaj dobrega. Zelo hitro se namreč zgodi, da otroke samo grajamo in opozarjamo na to, da niso pridni. Ne znamo pohvaliti otrok in tudi pri sodelavcih, partnerju in starših opazimo večinoma pomanjkljivosti, ne znamo pa izraziti pohvale. Odločila sem se, da moram pohvaliti svoja otroka, kadar si to zaslužita. Nedavno je bil Tilen zelo pozoren do svoje sestrice in povedala sem mu, da sem ponosna nanj, ker sem opazila, kako skrbno ji je razložil zadeve. Lepo je, ko opaziš, kako pomembna je za otroka pohvala. Kadar me moja štiriletna hči Inja nariše, jo pohvalim, ker je treba ceniti njen trud. Tudi odraslim je prijetno, kadar nas nekdo pohvali. Velikokrat nam več kot denar pomeni to, da nekdo opazi naše delo in trud. <

Besedilo: Danaja Lorenčič
Fotografije: arhiv Planet TV