Gledalci so jo vzljubili v priljubljeni seriji Ja, Chef!, toda v njenem življenju so se zgodile drastične spremembe.
Slovenska igralka Liza Marijina, ki so jo gledalci nazadnje lahko gledali tudi v priljubljeni seriji Ja, Chef!, kjer je zaigrala Katjo, hčerko Ljuba Bohinca, ki ga upodablja Jurij Zrnec, je iskreno spregovorila o svoji poklicni poti in veliki odločitvi, zaradi katere se je njeno življenje precej spremenilo.
Za seboj ima 12 let delovne dobe, kljub temu pa so se nekateri v zadnjem času začeli spraševati, ali se sploh še ukvarja z igralstvom. Na to vprašanje je odgovorila v daljšem videoposnetku, v katerem je razkrila del svoje zasebnosti in poklicne poti. Pojasnila je, da je v zadnjih 12 letih delovala predvsem kot igralka, zadnje desetletje pa veliko časa namenja tudi delu na sebi in izobraževanju na področju osebne rasti.
Ob tem je potrdila, da je dala odpoved v SNG Maribor, vendar poudarila, da to nikakor ne pomeni slovesa od igralskega poklica. "Res je, da sem dala odpoved v SNG Maribor, ampak to ne pomeni, da sem dala odpoved gledališču na splošno ali pa filmu ali pa televiziji," je pojasnila.
Po sedmih letih se je odločila oditi
V mariborskem gledališču je bila zaposlena sedem let, sčasoma pa je začutila, da tam ne napreduje več tako, kot bi si želela. "Zelo sem stagnirala, bila sem vedno manj zadovoljna in si tega nisem želela dovoliti," je priznala. Zaveda se, da je bila odpoved zanjo tvegana poteza, vendar je bilo nezadovoljstvo očitno dovolj veliko, da je naredila korak v neznano.
Pri tem je izpostavila tudi lastni pogum in močno željo po osebni ter poklicni rasti. "Ne želim sedeti na plači in čakati, da bo nekdo opazil moj talent, ker točno to se mi je dogajalo. Bila sem predvsem v eni vlogi žrtve," je povedala.
Čakala je na vloge in nove priložnosti ter upala, da bo nekdo prepoznal njen talent oziroma da se bodo razmere spremenile. Zaradi tega se je počutila nemočno, leta pa so minevala. Na koncu je sprejela odločitev, da želi vzeti življenje v svoje roke.
Danes igra manj, a lahko izbira
Po odhodu iz SNG Maribor ima manj igralskih premier, vendar ji nova poklicna svoboda prinaša nekaj, kar ji je postalo zelo dragoceno – možnost izbire.
Sama se lahko odloči, katere projekte bo sprejela in katerih ne. Ob tem poudarja, da njena izkušnja v SNG Maribor ni bila samo slaba, a je ob koncu posameznih sezon ugotavljala, da je sodelovala pri preveč projektih, pri katerih ni čutila pravega igralskega oziroma umetniškega izziva.
Pomembno vprašanje so zanjo postali tudi odnosi v delovnem okolju. "Res verjamem, da je človek pred umetnostjo, da je to pomembnejše od umetnosti same," je poudarila.
Opaža, da se v gledališkem svetu določene stvari spreminjajo na bolje. Kot primer je izpostavila manjšo toleranco do spolnega nasilja in certifikat Iskra, obenem pa opozorila, da po njenem mnenju še vedno prihaja do psihološkega nasilja. Gledališki ustvarjalni procesi so lahko zelo čustveni, prav zato pa meni, da se lahko v skupinah pokažejo tudi nepredelane frustracije posameznikov.
"Procesi v teatru uznajo biti zelo intenzivni in tam bruhajo čustva iz vseh nas. Kdor pri sebi ni predelal svojih frustracij, žalosti, kar koli pač ima človek za predelati, to velikrat pride ven potem v takih skupinah. Še vse prepogosto se tolerira, da se človek dere, da se izživlja, da se preprosto ne vnaša spoštljivo v imenu umetnosti. In res, tudi jaz vidim, da kdaj ratajo dobre predstave, kljub temu, da odnos ni bil dober, velikrat pa sploh ne. Velikrat pa niti to ni vredno. Ampak tudi, če ratajo dobre predstave, mene v bistvu to ne zanima," je dejala in s tem dala jasno vedeti, da zanjo končni rezultat ne upravičuje vsega tega.
"Želim si podpornih odnosov"
Z leti ji je postalo vse pomembnejše, v kakšnem okolju ustvarja. To povezuje tudi z desetletjem dela na sebi, zaradi katerega, kot pravi, vse bolj prihaja v stik sama s seboj in ima vedno manj tolerance do stvari, ki zanjo niso podporne.
V preteklosti je bila tudi sama zaradi umetnosti pripravljena marsikaj potrpeti, danes pa na to gleda drugače. "Želim si podpornih odnosov, podpornih delovnih okolij, kjer bom lahko kar se da kreativna. To mi je veliko pomembnejše od samega končnega produkta," je pojasnila.
Kljub veliki spremembi pa Marijina igralstvu ni obrnila hrbta. Še vedno si želi stati tako na gledališkem odru kot pred kamerami. Kot pravi, želi predvsem izstopiti iz kroga odvisnosti od tega, ali bo nekdo opazil njen talent in ali bodo ljudje, s katerimi sodeluje, do nje dovolj spoštljivi.
Nova poklicna pot
Ob igralstvu se ji medtem odpira še eno pomembno področje. V preteklih letih je veliko časa, energije in denarja vložila v terapije, delavnice in različna izobraževanja, nato pa se je odločila še za študij psihoterapije. V zadnjem obdobju je ugotovila, da jo delo, pri katerem lahko drugim pomaga pri njihovi osebni rasti, izpolnjuje.
"Vidim, da je tu zame tudi smisel, ki odplača tiste težke stvari, ki pridejo na vsaki poklicni poti," je med drugim povedala.
Čeprav je njena karierna pot danes drugačna kot pred nekaj leti, igralstva ne zapušča. Nasprotno. Želi si še naprej ustvarjati na odru in pred kamerami, le da zdaj veliko več pozornosti namenja temu, kaj ustvarja, s kom ustvarja in v kakšnem okolju to počne.
Celotni njeni osebni zgodbi lahko prisluhnete spodaj:
