Pred vsakim intervjujem z osebnostjo, ki je tako ali drugače s svojim delom pustila pečat v našem kulturnem prostoru, imam malce treme. In ko sem tokrat klepetala z igralko Ljerko Belak, ni bilo nič drugače. Številni pred mano so zanjo našli številne lepe besede in tudi jaz, če bi začela, ne bi varčevala z njimi. A naj ostane pri tem, da bi lahko z gospo, ki te s svojimi pripovedmi kratko malo poboža po dušici, klepetala v neskončnost.
Ne le zaradi bogate kariere, ki jo je med letoma 1971 in 1993 razvijala v Slovenskem ljudskem gledališču Celje in nato nadaljevala v ansamblu Mestnega gledališča ljubljanskega, temveč tudi zaradi številnih nagrad, ki jih je prejela za svoje delo. Prvo leta 1981, nagrado Prešernovega sklada, leta 1987 Severjevo nagrado, dve leti pozneje Borštnikovo nagrado za vlogo gospe Peachum v Operi za tri groše, leta 2002 pa je postala še žlahtna komedijantka na Dnevih komedije v Celju zaradi vloge služkinje Berte v uprizoritvi Stevardese pristajajo. Lani je karieri nadela krono z Borštnikovim prstanom, letos pa še z Ježkovo nagrado.
Tokrat sva govorili o vsem, čeprav sem bila na začetku najbolj radovedna prav glede obdobja 'po teatru'. No, pa saj boste prebrali ...
Story: Ljerka, nekje sem zasledila, da svojo hišico, v kateri živita s partnerjem, kličete 'vila Čira Čara'. To se mi je kot oboževalki Pike Nogavičke zdelo sila simpatično ...
(smeh) Jaz sem Pika Nogavička. Jaz imam vse to, kar ima Pika Nogavička. Torej. Jaz sem najmočnejša deklica na svetu. Že vse življenje, ker sem sama 'rinila' skozi. Imam tudi čisto malo prijateljev. Očeta in mamo imam 'tam zgoraj nekje'. Vse imam, razen zlatnikov. Teh še nimam. To še čakam in prav rekla sem, da ko bom to imela, bom popolna. (smeh) Ta literatura je meni zelo ljuba. Neskončno. Vsi mi smo pravzaprav Pike Nogavičke. No, bolj ali manj. (smeh)
Story: Zdaj sta oba s partnerjem v pokoju. Velikokrat rečejo, da imate upokojenci manj časa kot prej ...
Prej delaš 16 ur na dan, potem pa nekako nadaljuješ. Sicer v gledališče nisem več šla, sem pa nekako nadaljevala. Ker prej tečeš na radio in potem na vajo in nazaj na predstavo ... zdaj mi pa enostavno ni več treba teči. Ker ne grem na predstavo, ampak grem mirno na radio in mirno domov. Sicer delam isto, kot sem delala prej. No, manj, ker ne delam več gledališča. Ker to je pa delo, ki te res okupira ves dan. Pa tudi voziti se ne bi mogla dvakrat na dan. Midva ne voziva avta, sploh ga nikoli nisva imela in nikoli ga nisva želela. In kljub temu sva lepo prišla skozi. Ampak dvakrat na dan v službo bi bilo pa enostavno preveč. Ampak ne gre samo za to. Gre za to, da to zahteva celega človeka. Radio je trenutno lep kompromis, ker se to zgodi dvakrat na teden. Zame je to kot češnjica na vrhu smetane, čeprav imam sladkorno. (smeh) Mogoče pa mi ravno zaradi tega raste sladkor. (smeh)
Story: Kot igralki in sladkorni bolnici vam je med kariero sicer družina verjetno morala stati ob strani ...
Mislim, da je še vedno tako, da ti podpiraš družino. S tem, ko skuhaš zajtrk, ko jim ponudiš vse, kar si želijo, ko si doma. Ko jim daš samo najlepše in najboljše stvari, da živijo. Da narediš tako, da ne občutijo tvoje bolezni. Seveda govorim za svoj poklic, za igralstvo, če gre za neki 'normalen' poklic, pa lahko družina lahko skrbi zate. Seveda so zame tudi skrbeli, da ne bo pomote. Ko so poskrbeli, da nečesa, kar ni dobro za sladkor, nisem jedla. Drugače pa je, ko imaš takšen urnik, da veš, kdaj boš prišel domov.
Story: Pa ste se zaradi bolezni čemu kdaj odpovedali? Imam občutek, da ne ...
Čemu pa bi se?
Story: Kakšni vlogi morda?
Ah, kje pa, sploh ne. Ogromno sem igrala in mislim, da sem šla prav zaradi tega tako lahkotno v pokoj. V resnici sem šla prav z veseljem. Vedela sem, da je polno takšnih mladih ljudi, kot ste vi, ki tamle čakajo, in da polovica ne bo imela niti možnosti, da pokažejo, kako talentirani so ... in mislim, da se je treba umakniti. Kar si igral, si igral. Ker upokojensko obdobje je lepo. Ampak treba je enostavno dati prostor in preživeti še eno obdobje življenja.
Story: In če ravno govoriva o času. Mislim, da ste imeli vsi igralci problem usklajevanja družinskega življenja in uspešne kariere ...
Pokažite mi enega, ki nima tega problema. Igralec, ki dela na polno, ki opravlja delo, ki ga ljubi in nima kompromisa ali dogovora ... to te enostavno potegne. To ne pomeni, da ne maraš družine, ampak družina je druga. Tako je. Grozno se sliši, vem. Ampak takšna je resnica. Če je družina prva, tebe ni tam, kjer želiš biti. Poglejte, vsak je postavljen za nekaj na ta svet. Eden naredi dobro krilo, nekdo drug dobro igra ... in če ti ne narediš tega, za kar si postavljen na ta svet, ne moreš biti 'srečen'. Čeprav družina trpi. Če te imajo zelo radi, so ob tebi vedno. Če te pa imajo malo manj radi, se ponavadi zgodi to, da grejo družine narazen. Otroci zrastejo, kot bi pihnil, in seveda imaš slabo vest, slabo se počutiš, ampak te žene naprej. Jaz stokrat pomislim na hčerko. Sprašuješ še, ali je tako prav in ali bi bilo bolj prav, da bi naredil delo do polovice ter imel raje doma vse polikano in pospravljeno. Enkrat mi je nekdo rekel, da naj se ne sekiram, ker ko sem bila, sem bila 120-procentna. In to je res.
Story: Prej ste rekli, da ste najbolj močna deklica na svetu ...
(smeh)
Story: ... močna ženska pa je bila tudi vaša mama, ker, če se ne motim, je bila samohranilka, kajne? Mislite, da je bila v tem smislu vaša vzornica?
V resnici tega 'vzora' niti ne vidiš. Tako živiš življenje, čeprav se ne zavedaš, da takšnega živiš. Jaz vedno povem, kar si mislim, in mi je čisto vseeno, če se komu s tem zamerim. Nisem nesramna, ampak enostavno povem. Treba se je boriti in premalo se borimo. Premalokrat rečemo stop in povemo, kje so meje.
Napisala Kaja Milanič
Fotografije Goran Antley, Tone Stojko, arhiv MGL
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
