V osrčju Gorenjske se je že pred štirimi leti začela pisati prav posebna rastlinska prehranska zgodba, pod katero se je podpisala velika ljubiteljica okusov in ustvarjanja v kuhinji Aleksandra Grilc Tomažin.
Vse skupaj se je začelo z odprtjem kulinaričnega centra pod streho obnovljenega skednja, nov veter v krila pa je dobilo z razmahom fermentiranih izdelkov, od vodnega kefirja do kombuče.
Naj najprej pohvalim zelo drzno idejo - v dokaj tradicionalnem okolju ste namreč začeli pisati novo rastlinsko zgodbo, imenovano Ayatana. Od kod vam ideja?
Hvala za pohvalne besede. Od nekdaj me je zanimala hrana. Vedno sem rada prebirala in ustvarjala v kuhinji. Ko so se mi pojavile zdravstvene težave, pa sem bila prisiljena se temu še malo bolj posvetiti, saj sem imela zelo omejen nabor jedi, ki sem jih lahko uživala. Vse se je najprej začelo kot neki 'hobi program', ki pa je sčasoma prerasel v posel. Kombuča in vodni kefir sta bila kot neka ljubezen na prvi pogled oziroma na prvi okus. Prvič sem ju okusila, ko sem nekaj časa preživela v Los Angelesu. Takrat sem v sklopu zaključnega projekta naredila svojo prvo linijo kombuče in takoj mi je bilo jasno, da si želim to predstaviti tudi pri nas v Sloveniji.
Zakaj pa ste svoje svetišče, kar ayatana v sanskrtu tudi pomeni, oblikovali v starem nekdanjem skednju na družinski domačiji?
Naš prenovljeni skedenj je bil tak super prostor za moj začetek, saj je bil praktično del mojega doma. To pa mi je v tisti situaciji z dojenčkom prišlo zelo prav. Pred približno letom dni pa smo se zaradi potreb proizvodnje in dodatnih kulinaričnih dejavnosti preselili v večje prostore industrijske cone.
Kakšen je bil odziv bližnjih in domačinov? Kakšni so bili najpogostejši pomisleki?
Začetek moje zgodbe z Ayatano je bil zelo zanimiv, saj me je namreč najprej pričakala ena nosečnost, kmalu zatem pa še druga. Danes imam dve prekrasni hčerkici, ki sta tudi moja največja inspiracija in mi vlivata moč ter pogum za nadaljnje podvige. Ob meni je ves čas tudi moj mož Anže, s katerim sodelujeva tudi poslovno. Pa da ne pozabim na celotno družino, ki mi je ves čas stala ob strani in sodelovala pri postavljanju naše niti ne tako zelo male proizvodnje. Mislim, da med vsem tem, kar sem naštela, niti ni bilo veliko časa za pomisleke. Ti so se zgodili malo pozneje. Prepričana sem, da je najpogostejši pomislek v naših glavah: “Kaj pa, če tole ne uspe?” Tudi sama pri tem nisem bila nobena izjema.
Glede zakonitosti rastlinske prehrane ste se izobraževali tudi čez lužo. Kako se njihov odnos do tovrstnega prehranjevanja razlikuje od odnosa, ki ga gojimo Slovenci?
V Los Angelesu je vse zelo drugače. Rastlinska prehrana in temu podrejen način življenja je svetlobna leta pred nami. Res je, da so ljudje bolj odprti za novosti, ampak kar resnično odtehta, je masovna populacija, ki je pri nas ni. V drugih predelih ZDA, ki sem jih imela priložnost spoznati, pa sem videla, da stvar še zdaleč ni podobna 'napredni' situaciji v Kaliforniji. Drugje bi lahko včasih rekla, da so ljudje še slabše ozaveščeni kot pri nas. Tukaj v Sloveniji se mi zdi, da se tovrstni način življenja kar vztrajno širi. To se mi zdi super, ker če se vse spreminja in napreduje, zakaj se ne bi tudi prehranske navade ljudi začele spreminjati.
Se povsem premalo zavedamo, kako bogate rastlinske sestavine lahko najdemo le lučaj stran od doma?
Mislim, da se čedalje bolj zavedamo pomena lokalno pridelane hrane, saj se o tem povsod na veliko govori. Predvsem se mi zdi, da se je zdaj, med pandemijo, vse to zavedanje le še povečalo, kar je super. Se mi pa zdi, da ljudem mogoče še vedno predstavlja nekoliko večjo neznanko sezonska hrana oziroma zelenjava. Predvsem pozimi tudi meni večkrat zastavijo vprašanje, kaj sploh jesti.
Kakšno vlogo pa pri rastlinski revoluciji v svetu in doma igrata kombuča in vodni kefir?
Kombuča in vodni kefir sta naravna fermentirana napitka, ki sta polna dobrih bakterij in mikroorganizmov, ki so naravno prisotni v našem črevesju. Velikokrat pa se zgodi, da se ravnovesje teh dobrih kultur zaradi našega hitrega in stresnega načina življenja poruši. Z rednim vnosom kombuče oziroma vodnega kefirja te spravimo nazaj v ravnovesje. Ne bi rekla, da so tako kombuča oziroma vodni kefir kot tudi drugi fermentirani izdelki vezani na rastlinsko prehrano. Je pa res, da je to kar nekako samo po sebi umevno oziroma jih ljudje povezujejo z osebami, ki so nagnjene k rastlinski prehrani. Pri nas želimo tovrstne napitke razširiti med čim večjo populacijo, ne glede na to, kakšen je njihov stil prehranjevanja.
Kombuča je že davno tega k nam prišla z Daljnega vzhoda, vam pa je uspelo v ta blagodejni napitek vnesti vonj po domačnosti s slovenskim hmeljem in šipkom. Zakaj takšen pristop?
Res je, kombuča je tako kot preostala fermentirana hrana zelo starodavna pijača. Ker pa smo vsi v naši ekipi zelo veliki ljubitelji lokalnih in sezonskih sestavin, smo se odločili, da bodo naši okusi temeljili na lokalnih in sezonskih sestavinah. Seveda to ni vedno mogoče, ampak če je, želimo to ohraniti kot naše vodilo. Ker smo člani naše ekipe tudi veliki ljubitelji craft piva, smo se odločili za avtohtoni slovenski hmelj, ki pa presenetljivo kombuči ne da nobenega okusa po pivu. Je res zelo aromatičen in veliko ljudi spomni na domačo šabeso. Druga sestavina, ki smo jo že na začetku vpeljali v svoje okuse, je solni cvet iz Sečoveljskih solin. Tega smo dodali vodnemu kefirju skupaj z malino in timijanom, ki pa je primeren tudi kot izotonični napitek. Ravno ob prvi obletnici svojih izdelkov pa smo trgu predstavili tudi nove poletne okuse kombuče, ki vsebujejo sestavine, kot so lokalna ekološka meta, ekološke višnje, ekološki lipovi cvetovi ... Nekatere pa smo nabrali tudi sami, kar je bilo nadvse zanimivo in zabavno.
Ayatano ste ustanovili leta 2016, vse odtlej pa spisali zavidanja vredno zgodbo. Kje se torej vidite čez desetletje?
Res je, od leta 2016, ko se je vse skupaj začelo, pa vse do danes se je zgodilo zelo veliko. Med drugim sta se nama z možem pridružili tudi dve hčerkici, proizvodnja in linija lastnih izdelkov. Moram priznati, da med vsakdanjim delom niti ne pomislim, kaj vse je že za mano in kaj vse mi je že uspelo doseči. Ko pa me nekdo takole opomni, vidim, da tega niti ni tako zelo malo. (smeh) Težko rečem, kje se vidim čez desetletje, saj nikoli ne vemo, kaj nam prinese življenje. Vsekakor pa želim še naprej ustvarjati oziroma nadgrajevati zgodbo tudi na druge izdelke in področja, saj si želim tovrsten način življenja približati čim več ljudem.
Kaj polagate na srce vsem, ki bi radi sledili svoji strasti in iz nje ustvarili poklic?
Vsakemu bi svetovala, naj poskusi, naj ne zatira svojih strasti, naj verjame vase, pa čeprav je to na koncu 'le neki hobi'. Kaj veš, kaj se lahko iz tega razvije?! Mislim, da nam Slovencem velikokrat primanjkuje poguma, vključno z mano, čeprav mogoče včasih ni tako videti. (smeh)
Napisala: Nika Arsovski Fotografije: Moja Galerija, Lovro Rozina
Preberite še: Novi Audi A3 Sportback – avto, kjer občutite razliko
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
