Ne gre za ljubezen med dr. Natašo Pirc Musar in njenim možem, dr. Alešem Musarjem, čeprav sta poročena že dve desetletji in je bila tudi to ljubezen na prvi pogled, temveč imamo v mislih nekoč primestno vilo, imenovano Ruska dača, v Zgornjih Gameljnah pri Ljubljani, ki je po skrbni obnovi postala kulturni center. Vanj sta se zaljubila tako Aleš kot Nataša.
Aleš, zanima me, od kod ideja za nakup Ruske dače? Vem, da ste študirali kemijo, od kod torej zanimanje za zgodovino in umetnost?
Aleš: Moja izobrazba ni kazala na to, da se bom kdaj lotil obnove kulturnega spomenika z močnim poudarkom na zgodovini. Študiral sem kemijo, magisterij sem opravil iz informatike, doktoriral pa iz menedžmenta. Najprej sem deset let delal na Univerzi v Ljubljani, nato sem bil še 15 let vpet v finančni svet. Je pa res, da je zgodovina na neki način moj hobi, saj sem že kot študent vodnik izbiral ture, kjer je bilo pomembno, da si kraje dobro poznal, in prav to me na potovanjih privlači še danes. Leta 2016 sem po 15 letih zaključeval poslovno pot, ki smo jo vodili skupaj s partnerji, in ravno v tistem času se je vila pojavila na moji poti. Ob nakupu ni bilo velikega načrtovanja, kaj bom z njo naredil, saj je bila v precej slabem stanju, a bila je ljubezen na prvi pogled. Zdaj, ko je vila zaživela, se zavedam, da nisem le jaz vodil projekta, ampak je tudi on mene.
Nataša: Zelo sem bila vesela, ko je Aleš kupil vilo, ker smo imeli doma veliko stvari na zalogi. Aleš jih je kupoval za neznano prihodnost, potem pa so se naša skladišča malce izpraznila, ko je vse stvari, ki so danes vidne tudi na vodenih ogledih po dači, odnesel. (smeh)
Aleš: Kakšne slike so bile res že od prej, priznam. A za dačo smo načrtno kupovali opremo: za vsak kos, ki je bil kupljen, se je vedelo, v katerem kotu bo stal.
Kje ste kupovali pohištvo, porcelan, slike iz ključnega obdobja te vile, saj vemo, da je od vile ostalo le stavbno pohištvo (okna, vrata, vitraži)?
Aleš: Iz Slovenije razmeroma malo, ker je pri nas ponudba precej omejena. Ključno obdobje te vile je bilo od leta 1907 do 1915, ko je bila v lasti bogate meščanske družine Petrič. Zato je pohištvo, ki je tukaj, iz tega obdobja ali starejše. Nobeno pa ni mlajše od leta 1915. Ko so Petriči opremljali vilo v svojem času, je bila Ljubljana eden izmed centrov monarhije, kjer se je dobilo, kar si želel; pohištvo se je brez kakršnih koli težav naročalo iz Anglije, porcelan iz Nemčije, steklo iz Češke. Velik del opreme je zdaj prišel iz Nemčije, nekaj z dražb v Italiji, Franciji, Angliji in na Nizozemskem.
Ali ste na dražbe hodili sami ali ste jih kupovali prek spleta?
Aleš: Kupoval sem jih sam, veliko prek spleta, kjer so na voljo vsi katalogi, nekajkrat pa sem bil osebno na dražbi. Z Natašo sva bila tako na dražbi na Dunaju, ko sem kupoval sliko Tivolskega gradu iz časa feldmaršala Radetzkega, ki jo je naslikal slovenski slikar Anton Karinger. To je zelo lep primer slovenske kulturne dediščine, zato sem nato iskal sliko z Radetzkim, ki mu je Tivolski grad, nekoč imenovan grad Turn, podaril cesar Franz Jožef. Po kakšnem letu dni iskanja sem našel še sliko s podobo cesarja, ki tako zaokrožuje zgodbo ene sobe ob celem kupu majhnih zgodb.
Nataša: Tukaj ima vsak predmet svojo zgodbo.
Aleš: Ali pa vsaj razlog, zakaj je tukaj.
Predvidevam, da so slike tiste, ki vas najbolj fascinirajo?
Aleš: Ne, ne …
Nataša: Slike tudi, ampak Aleš je nor na staro pohištvo. Res je, da je spremljal starine in jih kupoval že pred dačo. Sicer pa, kadarkoli gremo na potovanje, je prva stvar, kamor moramo iti, muzej. Vsak kamen mora preučiti, iz katerega obdobja je, zakaj je tam …
Aleš: Ne strinjam se s to trditvijo, res je, da preučim muzej, a nato Nataši povem le najbolj izstopajoče zanimivosti.
Nataša: (smeh) Ker sem se uprla, da ne bom gledala samo kamnov, torej kamnitih posod, kipov in ostankov preteklosti.
Na kaj ste najbolj ponosni pri obnovi?
Aleš: Na tistih nekaj kosov slovenske kulturne dediščine, ki mi jih je uspelo pripeljati v Slovenijo oziroma vrniti v Slovenijo. Nekatere slike so prvič tukaj, nekatere drugič, recimo slika Mihaela Stroja Vilinski ples je bila tu na pregledni razstavi leta 1970, ko jo je njegova pravnukinja posodila Narodni galeriji, potem pa jo je odpeljala nazaj na Dunaj. Ko je gospa umrla, so njeni nasledniki dali sliko v prodajo in zdaj trajno visi v Sloveniji, v našem Zelenem salonu. Ponosen sem na slovensko zgodovino, ki jo tukaj predstavljamo skozi originalne kose, ki nekaj pomenijo v našem prostoru. Da vila ni samo statičen muzej, ampak živi in predstavlja del neke celovite zgodbe. Gre za zgodbo slovenskega meščanstva pred prvo svetovno vojno, ki pa je zelo prezrta. To obdobje je večinoma opisano prek pesnikov in pisateljev, ki so trpeli oziroma so o trpljenju pisali. Gre za precej mirno, zelo bogato obdobje, ko so ljudje živeli tudi zelo udobno.
Nataša: Aleš zase tega ne bo povedal, a meni se zdi pomembno poudariti, da je želel, da določene stvari pridejo nazaj v Slovenijo. Obvestil je pristojne institucije, da je slike vedno pripravljen posoditi, kadar bodo naše ustanove določeno sliko potrebovale, saj bodo slike za stalno ostale v Sloveniji. V tem duhu in o pomenu slovenske kulturne dediščine učiva tudi sina Maksa, ki je ravno maturiral. Sprva skeptični so kmalu tudi uslužbenci na Zavodu za spomeniško varstvo in kulturno dediščino začutili njegovo ljubezen do omenjene dediščine in so pri obnovi dače odlično sodelovali.
Prirejate tudi glasbene in druge dogodke, na vrtu ste uredili slaščičarno. Kaj vse pripravljate v drugem delu avgusta?
Aleš: Želimo, da bi bila Ruska dača lokacija za kulturne dogodke. Po 15. avgustu bosta najprej na sporedu dva koncerta Mance Izmajlove, ker je bil prvi takoj razprodan, potem 28. avgusta sledi koncert s kabaretnimi vložki igralke Lare Jankovič. 4. septembra bo nastopil Luka Sešek s svojim bandom. Tega smo zelo veseli, ker je domačin.
Nataša: Potem pride še kdo …
Aleš: In Dinamitke (Alenka Godec, Damjana Golavšek in Simona Vodopivec op. p.)
Gostite pa tudi posebne večerje?
Aleš: Seveda, kuhinja je profesionalno opremljena in sem lahko pridejo profesionalni kuharji pripravit večerjo za družbo, ki si tega želi. Jeseni načrtujemo tudi svojo večerjo, imenovano Cesarska večerja, kjer obnovimo meni iz leta 1908, ki so ga postregli v ljubljanskem Unionu ob 60. obletnici vladanja Franca Jožefa. S tem, da se ta večerja odvije v okviru gledališke predstave, kjer je gostitelj Franc Petrič, igra ga Jernej Kuntner, dogaja pa se leta 1915, tako da je podnaslov večerje Večerja s petimi hodi in eno aretacijo. Večerjo bomo postregli v stoletje starih starinah, v Meissnovem servisu in kozarcih iz porcelana, ki bi si jih v svojem času lahko izbrala zakonca Franc in Marija Petrič.
Je res, da tudi vi zelo radi in dobro kuhate?
Aleš: (smeh) Če ne morem delati v laboratoriju, sem pa lahko v kuhinji.
Nataša: Da ne bo kdo mislil, da jaz ne znam kuhati ali da nočem. Aleš je zasedel našo kuhinjo in lahko samo še pomivam. (smeh)
Od kod navdih za kuhanje?
Aleš: Smo družba štirih parov, ki se krožno dobivamo vsake tri mesece, tako da ob druženju organiziramo večerjo, in sicer tematske večerje po državah. Ko kam potujemo, je zabavno že, ker sproti tuhtam, kako bom iz tega naredil meni z več hodi, katere sestavine bom doma težko dobil, tako da jih prinesem že s seboj s potovanja. Včasih jemo zares eksotične stvari.
Enkrat sva pripravila rimsko večerjo. Že vino je bilo težko dobiti, ker gre za neki poseben postopek pridobivanja vina iz rimskih časov. Oblečena sva bila v rimske toge, kuhala sva stvari, za katere nisva bila prepričana, da bodo sploh dobre, jedli smo recimo ribe z rozinami … To so 2000 let stari recepti, kjer so navedene sestavine, ki še do zdaj niso bile čisto prepoznane. Izziv je bila tudi slana ribja omaka, ki so jo dodajali namesto čiste soli.
Si v kuhinji dovolite kakšno eksperimentiranje?
Aleš: Doma ja, če je recept, je pa recept. Še bolj natančen je moj prijatelj Matevž Kmet, ki je ravno tako kemik in ustvarja sladice. Recept vedno zapiše tako, da so vključeni grami in minute. Kemiki se tega držimo in potem nam recept uspe. (smeh)
Nataša, vaša sestra Tanja kuha v Masterchefu, kuharskem šovu. Ali kdaj skupaj kuhata?
Ne, grem pa z veseljem k njej, kadar skuha kakšen odličen obrok. In vedno se zelo potrudi. (smeh).
Aleš, vemo, da ima Nataša veliko hobijev. Bovling, vožnja z motorjem, popotniško fotografiranje, lokostrelstvo … Ali je med korono morda našla še kakšen drug hobi, koliko ima časa za dačo?
Aleš: Zdaj igra tarok (smeh), še mene kdaj naheca, da ga igram. Ja, bovling je še vedno njena športna ljubezen. Zdaj ima malce poškodovano roko, saj si je natrgala tetivo. To je posledica 15 let igranja, tako da je ta sezona še vprašljiva, zato ima več časa za dačo. (smeh) Motor je tudi zato šel v garažo, ker je v postopku rehabilitacije … Z lokom ne strelja več, žal nima časa. Fotografija absolutno, ampak skorajda ne vzame več s seboj vse tiste fotografske mašinerije, ker so zdaj telefoni že tako zmogljivi. Tudi meni ni treba več nositi težkih fotografskih nahrbtnikov. Ja, to so njene ljubezni in tudi ostajajo, dača pa se zdi zdaj v ospredju.
Aleš, imate poleg zgodovine in kuhanja še kakšen hobi?
Aleš: Dača pokriva toliko področij, ki so bili moji hobiji, da komaj še kaj ostaja. Na neki način združuje vse tiste stvari, ki me zanimajo. Potovanja, seveda, čeprav jih je letos manj, a to je tisto, kar vsi radi počnemo. Zadnja leta nama je prišlo v navado, da če nama je bila kakšna prireditev ali koncert po svetu všeč, sva kar šla, od Dublina, Stuttgarta do Sankt Peterburga.
Nataša: Malce zaradi mene, saj imam rada glasbo. Aleš ima raje klasiko, a ga prepričam tudi za kakšno pop zadevo in gre rad. Po mojem gre rajši z mano na pop koncert kot jaz z njim v opero. (smeh)
Napisala: Lidija Petek Malus, Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik
