Ljubitelj slikanja Matej Črnjavič: "Pri večini slik izstopajo oči!"

Ljubitelj slikanja Matej Črnjavič: "Pri večini slik izstopajo oči!" (foto: Osebni arhiv) Osebni arhiv
Vir: Jana
6. 11. 2017

Matej Črnjavič je ljubitelj slikanja brez slikarske izobrazbe, ki si je z leti neobremenjenega slikanja izoblikoval samosvoj slog in pridobil precej privržencev.

Matej, ki se nima za umetnika, pravi: »Bolj se vidim kot likovnika, ki skozi svoje slike, ilustracije in ročno ustvarjanje izraža sebe in svoja občutja. Tudi ne mislim, da sem izjemno talentiran, bolj trmast in vztrajen.«

Po kom imate ustvarjalno žilico?

Mama pravi, da po dedku, ki je čudovito risal in prerisoval različne motive. Na žalost se ga ne spomnim, ker je umrl zelo kmalu po mojem rojstvu, a sem vesel, da ta njegov dar nosim v sebi.

Ste hodili na kakšen slikarski tečaj?

Najprej sem pomislil, da bi se vpisal v slikarski tečaj, potem pa se mi je zdelo, da bi s tem izgubil svobodo in nevednost, v smislu nepoznavanja tehnik, barvne teorije in drugih slikarskih zakonitosti, kar je po svoje lahko tudi prednost.

Imate že od nekdaj izoblikovan slog slikanja?

Nimam. Slog sem razvijal postopoma. Že od začetka sem slikal obraze, ampak drugačne. Če bi pogledali mojo prvo in zadnjo sliko, bi rekli, da sta ju naslikali dve različni osebi. Veliko navdiha sem dobil iz del slikarjev t. i. lowbrow slikarskega gibanja, ki se je razvilo v 70. letih prejšnjega stoletja v Los Angelesu, prisotno pa je še danes. Zelo blizu mi je tudi pop surrealizem. Pri veliko predstavnikih pop surrealizma so pomembne oči, bodisi so te predimenzionirane, premajhne ali kako drugače popačene. Tudi pri mojih slikah izstopajo oči, kar je zagotovo vpliv pop surrealizma, čeprav marsikdo ob pogledu nanje reče, da so podobne slikam Margaret Keane, ki jo številni poznajo po filmu Velike oči.

Matej Črnjavič: Pri večini slik izstopajo oči

Je v velikih očeh vaših likov kakšen skrit pomen, saj pravijo, da so oči ogledalo duše?

Pablo Coelho je nekoč rekel, da so oči ogledalo duše in da odražajo vse, kar se zdi skrito; kot ogledalo pa odražajo tudi tistega, ki gleda vanje. Ta zadnji del mi je še posebej blizu, še posebej v povezavi z odzivom ljudi na moje slike: nekaterim se zdijo žalostne, depresivne, spet drugim izrazito pozitivne, vesele; dojemajo jih v skladu s svojim notranjim doživljanjem in občutki.

Od kod pa jemljete navdih za slikanje svojih večinoma ženskih likov – so to podobe žensk, ki jih srečujete v resničnem življenju, ali so to podobe žensk iz vaše domišljije?

Navdih običajno pride iz vsakdanjega življenja, dogodkov, odnosov, občutkov, ki jih ti prinašajo s sabo. Ne vem pa, kje je tista meja, da sedem za platno in začnem ustvarjati. Zgodi se, da dneve ali tedne ne slikam, potem pa v nekaj dnevih naslikam ogromno slik. To je zelo katarzično. Kot da počistim svojo dušo, da je pripravljena na svet. Sicer pa nikoli ne slikam oseb iz svojega življenja ali drugih resničnih oseb. Ko obraz na platnu zaživi v končni podobi, dobi tudi ime – če me spominja na koga iz resničnega življenja, ga poimenujem po tej osebi, a večinoma dobijo popolnoma svoja imena. Zgodi se tudi, da kupci izdelkov v obrazih prepoznajo osebe iz svojih življenj, kar se jim zdi precej zabavno.

Zasledila sem, da vsak motiv vaše slikarije na posamezen predmet prenesete ročno – kako zamuden je tak postopek, kaj zahteva od vas?

Postopek izdelave ni tako zapleten, bolj je dolgotrajen. Vsak motiv ročno prenesem na izdelek, kar ne pomeni, da naslikam vsakega posebej. Slike fotografiram in jih računalniško pripravim za tisk. Podlago, na katero prenesem motiv, prebarvam z belo akrilno barvo, površino premažem z medijem za prenos fotografij in nanjo prilepim natisnjeno fotografijo slike. Tako pripravljen izdelek sušim čez noč. Papir, na katerega je natisnjena fotografija in ki sem ga z medijem nalepil na površino izdelka, spiram z vodo, dokler ga v celoti ne odstranim, tako da ostane samo odtisnjen motiv na podlagi. Na koncu površino še prelakiram, da je odtis obstojen. Kljub zamudnemu delu je končni izdelek vreden vloženega časa, saj daje vtis, da je poslikan ročno. To sicer ni, je pa edinstven zaradi načina prenosa motiva, pri katerem vsakič pride do manjših variacij, tako da noben izdelek ni popolnoma enak drugemu.

Matej Črnjavič: Pri večini slik izstopajo oči

Se med ustvarjanjem umaknete v svoj svet ali dovolite, da vas pri ustvarjanju kdo opazuje?

Najraje slikam sam, ob poslušanju glasbe. Za slikanje moram biti osredotočen. Pri izdelovanju izdelkov za LULO pa sem vesel družbe.

Od kod sploh ime LULO?

Ime znamke je sestavljeno iz imena moje psičke, triletne navihane airedalske terierke Lucy Lou, ki poskrbi, da mi v življenju ni dolgčas. Dejansko je moja prva skrb, šele nato prideta slikanje in ustvarjanje za blagovno znamko. Spremlja me povsod, kjer je to dovoljeno, z mano pride tudi na umetniški sejem ob Ljubljanici, kjer prodajam izdelke.

Koliko motivov je trenutno v vaši zbirki?

Običajno se na začetku leta odločim, koliko in katere motive bom ponudil kupcem. Letos je v ponudbi 30 različnih motivov, lani jih je bilo okrog 20. Razmišljam, da bi njihovo število v naslednjem letu ponovno zmanjšal in ohranil tiste, ki so najbolj priljubljeni. Vsi od teh tridesetih so na voljo na beležkah, medtem ko sem za zvezke in nakit naredil izbor 15. Sicer pa imam v zbirki veliko več slik, več kot sto.

Blagovno znamko LULO ste ustanovili skupaj z arhitektom Andrejem Mahovičem, zakaj ste se odločili za sodelovanje?

Pri razvoju blagovne znamke sem želel pomoč nekoga, ki ima več občutka za oblikovanje in estetiko, zato se mi je zdelo samoumevno k sodelovanju povabiti Andreja. Med drugim mi je pomagal oblikovati logotip znamke, narediti prve predstavitvene fotografije izdelkov, pogosto se nanj obrnem po mnenje in nasvet v povezavi s svojimi slikami, pomaga pa mi tudi pri praktičnih zadevah, povezanih z blagovno znamko.

Besedilo: Metka Pravst // Fotografije: Osebni arhiv