Ana-Marija Krušič rešila kobilo pred klavnico

Ana-Marija zase pravi: "Prej sem jahala kot hodila. Za prvi rojstni dan sem od staršev dobila ponija z imenom Princ in spremljal me je do mojega 24. leta. Z njim sem se naučila jahati in družiti s konji. Na njem sem pri petih letih opravila prvi jahalni tečaj na gradu Krumperk, kjer je bil moj trener priznani slovenski trener Matjaž Čik."

Ana-Marijina sedanja kobila pa se imenuje Lory, ki ima za sabo zelo žalostno zgodbo: "Zanjo je najprej slišala moja mama. Obe sva se po žalostni zgodbi strinjali, da Lory rešiva trpljenja in jo vzameva na našo kmetijo. Kobilo so namreč rešili prek društva DPK iz klavne štale v Ilirski Bistrici, od koder je prišla k nam. Bila je v zelo slabem stanju, nekaj mesecev sploh ni mogla hoditi niti stati. Po telesu je imela globoke rane, bila je umazana, zanemarjena in podhranjena. Tako zelo, da nismo vedeli, ali jo bomo sploh lahko obdržali pri življenju.

Po nekaterih virih naj bi jo stradali, ker konjsko meso potem nima maščob. V nekaj več kot letu življenja pri nas se je njeno stanje bistveno izboljšalo. Pridobila je težo in začela nam je zaupati. Rane so se zacelile in kot prenovljena je postala del naše črede, v kateri je počasi dobila tudi pomembno mesto: pri sprejemu novih konj je bila prva, ki je pokazala prijaznost in vzpostavila prijateljstvo. Njena hvaležnost se je kazala s pozornostjo do drugih konj in do nas. Še danes svojo hvaležnost do življenja pri nas vrača in je zelo prisrčna, senzibilna kobila. Zelo dobro zna oceniti vsakega človeka, ki pride k njej, in hitro presodi njegove lastnosti."

Ana-Mariji ni odveč niti skrb za Lory: "Oskrba konja je odgovornost, je čas, ki si ga je treba vzeti. Je nekakšen način življenja, ker so konji živa bitja kot mi in prav tako kot mi potrebujejo pravo okolje, čistočo, nego in seveda neizmerno ljubezen ter čas, ki jim ga moramo nameniti, kakor da so naši družinski člani."

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ