Pevko Christine Zadnikar smo ujeli na ranču blizu Ljubljane, kamor se najraje umakne, ko si želi malo miru od delovnega vsakdana. Mogočna bitja, ki jo najbolj navdihujejo, so vedno bili konji. Njihova moč ji daje zagon za nove podvige in jo vsakič znova prepriča o lepoti življenja.
Christine se ob pogledu na konje zamisli in izgovori stavek, ki je nekoč zrasel na zelniku Carrie iz serije Seks v mestu: "Hočem samo nekoga, ki lahko teče z menoj." "Ta stavek razumem, ko gledam konje. Najraje bi rekla, punca, spustila te bom, da greš po svoje. Težko je nekoga vpreči, tako kot je žensko težko poročiti," misel v smehu zaključi pevka, ki na konje gleda spoštljivo.
"Konji so najbolj veličastne in plemenite živali, obožujem jih. Konj te lahko ubije v sekundi. V njih je tudi zaradi tega nekaj izredno veličastnega," še doda ob misli o tem, da so neverjetni, ker šibkejšim pustijo, da jih obvladujejo.
"Tako neverjetno je, da nas spustijo blizu, kljub vsej moči, ki jo imajo. Da bi končal življenje, bi se moral konj le uleči na človeka," z visoko mero spoštovanja pojasni Christine, ki se je v konje zaljubila že v otroštvu.
"Še posebej lepo je, ko gledaš divje konje. To je fascinantno in samo še v Ameriki je nekaj čred ... Temu pravim veličina." Pevka je pred časom že izkusila nekaj podobnega, saj so konji v trenutku podivjali.
"Konji so enkrat podivjali in v tropu zbežali v gozd. Tako lepo je bilo videti 20, 30 konjev, ki so zdrveli v naravo, pa čeprav je zbezala tudi moja kobila. V tistem trenutku sem se tudi sama bala usesti na konja," pove pevka, ki je konja prvič vpregla že zelo mlada, pri rosnih devetih letih.
"Takrat sem se naučila, kako pravilno jahati. Sicer sem tudi nekajkrat z njega padla," pove Christine, ki je ta izkušnja ni prestrašila do te mere, da bi s športom prenehala. "Konja nisem želela prijeti za grivo, ker sem mislila, da ga bom s tem ranila," še doda, saj je mislila, da to konja boli.
"Konj tega seveda sploh ne čuti. Padla sem mu pod zadnjico in na srečo me ni poteptal." To se je zgodilo kar trikrat, a na srečo takrat še neizkušena jahalka ni utrpela poškodb. "To je nekaj povsem naravnega, saj se živali velikokrat prestrašijo. Kar trikrat me je na tla vrgla kobila Tina. Prvič, ker nama je pot prekrižala kača. Ker se je dvignila na zadnje noge, jaz pa sem jo jahala brez sedla in uzde," se spominja Christine, ki sicer obožuje živali, a ji čas ne dopušča, da bi imela kakšno doma.
"Ko sem bila še mlajša, sem imela najboljšega hrčka na svetu, ki je živel zelo dolgo. Malo je bil neumen, (smeh) ker se je nenehno izgubljal v labirintu in zelo rad se je kopal. Hrčka Hrka sem imela najraje, ker je bil tako prismuknjeno simpatičen. Ker imajo hrčki kratkotrajni spomin, je vsakič, ko je šel na kolo, vozil kot nor, potem pa ni znal sestopiti. Ko je končno padel, je šel jest, nato se je razveselil nečesa 'novega' - kolesa, za katero je mislil, da ga ni še nikoli videl. Z bratom sva se mu neprestano smejala. Obožujem pa tudi zajčke, ker so cortkani, tudi bobke lahko kam spraviš," se v smehu spominja Christine, ki si zaradi službenih in glasbenih obveznosti ne more privoščiti domače živali.
"Ko mi čas dopušča, se zato zapeljem do očetovega prijatelja Priga, ki ima jahalne konje lipicance. Tu me čakajo Goga in Gea, ki sta sestri, Miško in še mešanec, ki ga kličemo Indijanec," pove Christine, ki največkrat jaha najmlajšo Geo, ki se je tudi najbolj pustila zdresirati.
"Na neki način me je konja strah, ker pri živalih nikoli ne veš. No, enako je pri ljudeh, le da ti lahko žival nehote kaj stori, jaz pa si želim živeti dolgo," v smehu doda pevka, ki se zaveda njihove ranljivosti.
"Konji še toliko bolj čutijo, kar smo lahko videli tudi med fotografiranjem. V tem času je potekal piknik in mimo nas se je peljalo veliko avtomobilov, kar je Geo povsem zmedlo. Delovala je kot otrok, ki se želi nekam skriti. Ker so bili konji takrat nemirni, se tudi jaz nisem počutila varno. Zdi se mi, da si živali pustijo veliko bolj čutiti kot ljudje. Menim, da nikoli ne odrastemo, samo naučimo se obnašati," še doda.
Napisala: Manja Plešnar
