Kar nekaj let je minilo od takrat, ko sta pevec in skladatelj Edvin Fliser ter njegova žena Milka obiskala sorodnike v Ljubljani in se domov vrnila z majhno rjavo kepico z velikimi očmi.
Roki je tako že osem let pristni Štajerec, se smejeta Fliserjeva, ki je najbolj srečen takrat, ko Edvin sede za klavir. Kosmatinec, ki sicer najraje laja – če bi znal govoriti, bi ga bilo težko ustaviti, pravi Edvin – se takrat spravi pod klavir, in dokler Edvin igra, se ne gane. Niti slastna kost ali dišeči pasji briketi ga ne zvabijo proč. ‘’Če nisem pazljiv,’’ pravi Edvin, ‘’se lahko tudi spotaknem obenj in padem.
Niti na pamet mu ne pride, da bi se premaknil.’’ Če mu je kakšna pesem še posebej všeč ali če zazveni visok ton, ga z veseljem pospremi z zavijanjem oziroma petjem, kot pravijo njegovi gospodarji.
Sicer pa je pri Fliserjevih kuža povsem enakovreden družinski član in tisti, ki poskrbi, da se Milka in Edvin vsak dan odpravita na sprehod. Če ne onadva, pa hčerka Jadranka. Čeprav imajo ograjen vrt, na katerem se lahko prosto giblje – podobno kot po stanovanju – Roki zahteva več. Ne glede na vreme. In zaradi Rokija družina Fliser ne dopustuje več skupaj.
Ko je bila Jadranka še majhna, so njihovi kužki z njimi potovali na morje (še dobro, da imajo v Šibeniku hišo in jim ni treba iskati hotelov, kjer bi bili psi dobrodošli, op. p.) zdaj, ko je Jadranka že odrasla, pa navadno ostane z njo doma.
‘’Sicer pa,’’ pravi Edvin,’’ je Šibenik eno izmed redkih mest, ki je imelo že v 16. stoletju na glavni ulici vgrajene tudi posebne posode za vodo za pse in mačke. Očitno so bili takratni prebivalci mojega rojstnega mesta veliki ljubitelji živali.’’
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču