Čedalje več ljudi se zaveda problematike zavrženih kužkov. Izjema ni niti Ines Dolžan, ki se z vsem srcem bori za zapostavljene nemočne kužke.
“Odkar pomnim, imam rada živali in one mene. Iz svojega otroštva se zelo dobro spomnim črnega psa, ki je bil na pogled kot volk. Ime mu je bilo Blisk in verjetno sem ob njem spoznala, kaj vse ti pes lahko da. Žal se je zgodba z njim končala tragično. Ubili so ga namreč lovci, ko je nekega dne pobegnil, oni pa so mislili, da je volk. Vendar ker sem bila še tako majhna, izgube niti nisem tako zelo občutila, kot sem pozneje spoznala, kako je, ko izgubiš resnično najbolj zvestega prijatelja,’’ je dodala Ines. Naslednji kužek, ki ga je Ines rešila, je bila psička Aša. ‘’Nekega dne sem jo odkrila, odvrženo v vrečki v Ljubljanico.’’
Skrb za kužka
‘’Tistega dne smo z družbo sedeli v Trnovem in se zabavali. Neprestano se mi je zdelo, da iz vej, ki so se nabrale iz raznih odpadkov ob bregu, nekaj cvili. Šla sem pogledat in takrat prvič spoznala, da so žal nekateri ljudje največje brezsrčne zveri. Poleg nje sta bila še bratec in sestrica, a žal mrtva. Ašo sem vzela domov in jo dva dni skrivala. Ker pa sem bila še otrok, nisem zaznala, da so se ji rane zelo gnojile. Moja mama je zaradi smradu razkrila psičko in takoj smo jo peljali k veterinarju. Nikoli ne bom pozabila, kako sem bila šokirana nad ceno veterinarja, vendar mi ni bilo težko tisto poletje delati, saj sem morala nekaj denarja vrniti tudi očetu, ki mi je dal tukaj enkratno lekcijo, da pes ni igrača, ampak odgovornost. Zato nasprotujem temu, da otroci dobijo žival za darilo, ker jo v veliki meri vzamejo za igračo, ki je zanimiva, dokler ne odraste. S psom je veliko dela in je vse prej kot igrača.’’