Je najprijaznejše pasje bitje, kar si jih je mogoče predstavljati. Velik, a ljubezniv. Skorajda cepljen proti hitrosti, ker se mu pač zdi, da se počasi daleč pride. In da bo vse tako počakalo. Zakaj bi se utrujal, če ni treba! Desetletni mešanec med bernskim planšarjem in samojedom Zor, ki ima najraje crkljanje. A tudi to počasi. Že zato, da dlje traja …
Ko družinski člani zanj pravijo, da je crkljiv kot maček, že vedo, kaj mislijo in zakaj. Ampak za ta opis je še en razlog, ki bi mu res lahko rekli mačji. Ko je namreč pred desetletjem prišel k hiši, je res prišel kot maček v žaklju. Ivan in žena sta namreč otrokom naredila presenečenje. Ne sicer na vrat na nos, a vendarle. Ženi je stranka v njenem frizerskem salonu povedala, da jim je iz legla ostal še en kuža in ne vedo, kam z njim.
Poleg tega so tudi otroci že nekajkrat omenili željo po psu, a je to vedno ostalo nedorečeno. Ker je bil pri hiši vedno doma nekdo od odraslih, je bila odločitev toliko lažja in odgovornejša ter so jim ga naslednjič pripeljali na dom. Da ne bo kdo mislil, ne v žaklju dobesedno, ampak v kartonasti škatli! Takoj se je vključil mednje in tudi z otroki ni bilo težav. Pravzaprav so, kot se spominja Ivan, rasli skupaj. Čeprav tudi kosmatinec potrebuje vzgojo, ni bilo nikoli pretežko, poleg tega pa so se na nevsiljiv način priučili odgovornosti.
Posebne sorte
Zagotovo je v nekaterih stvareh tudi Zor poseben ali drugačen. Da zna biti sila nedolžen in celo hinavski, so dognali kaj kmalu. Zmožen je tudi po uro in dlje sedeti in nepremično žalostno gledati, ko pa človek pokaže hrbet, pa hitro po svoje. Pri široko odprtih vrtnih vratih proti njim še pogleda ne. Ko pa se je človek obrnil, je v hipu smuknil skoznje in se s sosedovim pajdašem, ki ga je čakal za njimi, odpravil po vasi. Ko se je vrnil, je čakal toliko časa, da so spet pogledali proč in šele nato odcapljal proti svoji koči. Zadnja leta je začel živeti bolj zdravo.
Hudnikovi so nekaj časa celo mislili, da imajo na vrtu jablane prav posebne sorte. Čeprav z vejami čisto od tal, so vedno obrodile le od določene višine naprej. Da bi bila vzrok kakšna divja žival, ni prišlo v poštev. Da bi jih kradel kdo od sosedov, prav tako ne. Oziroma da. Samo ne sosedje. Nekega dne so namreč opazili, da jabolka pridno obira nihče drug kot Zor! Naučil se jih je trgati in tudi pojesti. Ob tem, da zna paziti, da se ne pretegne od kakšnega pretiranega dela, tudi zdravo živi, torej se ne gre čuditi njegovi čilosti in zdravju!
Novo na Metroplay: Aljoša Bagola in Matej Šarc│1, 2, 3 ... bis! Podkast Slovenske filharmonije
