Ivo Mojzer: Muri je z laježem priklical policiste

“Dobrega pol leta po Nikijevi smrti pa si je moj zdaj žal že pokojni oče zaželel, da bi spet imeli psa. In to takšnega, kot je bil Niki. Pa sem ga začel iskati in v časopisu prebral, da neka družina oddaja dvoinpolletnega kokeršpanjela, ker ga zaradi zdravstvenih težav otroka ne more več imeti. Šel sem ga pogledat in ugotovil, da je prav takšen, kot je bil naš Niki. In do mene se je vedel, kot da sva stara prijatelja.”

“Gospod, saj ga boste imeli radi, kajne?”

A družine, ki je psa oddajala, to, da je Ivo znani glasbenik in da ga je pes takoj sprejel za svojega, še ni povsem prepričalo, da bi mu ga zaupali. Hoteli so videti, kje in kakšen bo novi dom njihovega Murija. Imajo dovolj velik vrt, da se bo lahko brezskrbno preganjal, pa ograjo, da ga ne bi povozil avto, primerno hišico, so ljudje prijazni? Ko so si vse to pogledali in se pogovorili še z Ivovim očetom in mamo, so rekli, naj bo. Tu bodo gotovo dobro skrbeli za Murija.

“Seveda se je od njega najtežje ločil prav deček, ki je imel zdravstvene težave, zaradi katerih so se morali posloviti od psa. Ves v solzah mi je rekel: ‘Gospod, saj ga boste imeli radi, kajne?’ Tega prizora ne bom nikoli pozabil.” Od takrat sta minili dobri dve leti in Muri se je odlično vživel v novo okolje. Ivo pravi, da si brez njega svojega življenja ne zna več predstavljati. V tem času sta mu namreč umrla tudi oče in mama in Muri mu je bil v veliko tolažbo.

“Čeprav je na videz zelo podoben Nikiju, pa je vendar precej drugačen. Muri je veliko bolj crkljiv in tudi ubogljiv. Niki se je rad potepal, Muri pa gre skozi dvoriščna vrata le do prvega drevesa na zelenici ob pločniku in se potem takoj vrne. Nekaj časa sva sicer potrebovala, da sva se dogovorila, da ne sme kakati po vsem vrtu, temveč le na določenem mestu. Ampak zdaj povsem obvlada. Pa tudi sicer vse razume. In tudi ko grem od doma, ne skače in ne laja, kot to počno drugi psi. S pasjim priboljškom, ki ga vsakič dobi, sede na prag hiše in čaka, da se vrnem. Pa otroke ima zelo rad, ne mara pa, da kdo sili vanj. Vedno se sam odloči, kdaj in komu bo dovolil, da se mu približa.”

Izkazal se je kot čuvaj

Da je Muri tudi odličen čuvaj, pa se je Ivo prepričal neke noči, ko je pes lajal in lajal. “Bil je eden tistih petkov, ko sem nastopal na enem izmed koncertov Tanje Žagar. Domov sem se vrnil okoli enih zjutraj,” se spominja Ivo, “šel sem v sobo, da bi odložil stvari, ko sem na strehi zaslišal ropot. Ker je tam okoli veliko mačk, ki pogosto tekajo tudi po naši strehi, se niti nisem preveč vznemiril. Potem pa je začel Muri lajati kot nor. Nisem vedel, kaj naj naredim, in malo me je bilo tudi strah, priznam. Ker pa se Muri ni umiril, sem se vseeno odločil, da pogledam ven, kaj se dogaja.

Odprl sem vrata in pred vrati zagledal oboroženega policista, za njim pa še vrsto drugih, ki so stali pri naši garaži. ‘Kaj pa je zdaj to, kaj se dogaja?’ sem vprašal policista. Povedal mi je, da se je v sosednji ulici zgodil rop in da je naš Muri pomagal ujeti lopova. Mislila sta namreč, da bosta lahko za našo hišo in prek naše strehe pobegnila policiji, pa je Muri z lajanjem opozoril, da se nekaj dogaja. In so prišli pogledat in ujeli oba nepridiprava. In tistega ropota na strehi niso povzročile mačke, temveč nepridiprava, ki sta mislila, da bosta tako pobegnila. Še dobro, da je bil Muri tako glasen, da nista nadaljevala po začrtani poti. Streha nad garažo ju namreč ne bi zdržala in prepričan sem, da bi se pri padcu hudo poškodovala, če že ne ubila. S strehe do tal so dobri štirje metri, v garaži pa je tudi veliko različnega orodja. ‘Res ste lahko ponosni na svojega psa,’ mi je rekel policist, ‘če ne bi bilo njega, ne vem, kako bi se vse skupaj končalo.’” Seveda ga je Ivo zelo po­hvalil in ga nagradil z veliko klobaso. In od takrat se počuti še bolj varnega.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču