Jerneja Jančar: Njene živali imajo žalostno zgodbo

18. 12. 2012 | Vir: Lea
Deli

Vinska kraljica Radgonsko-kapelskih goric Jerneja Jančar ima v svoji zbirki pester nabor živalic, ki jim je ponudila dom. Velika ljubiteljica živali ne zna reči ne, kadar jo zapuščenčki prosijo za nov dom.

Jerneja je članica društva za zaščito živali v Pomurju, kjer aktivno pomaga pri zbiranju sredstev in ozaveščanju ljudi, kako morajo poskrbeti za živali. Hkrati je tudi članica kinološkega društva Gornja Radgona.

"Imam kar nekaj hišnik ljubljenčkov, nekateri so mogoče celo malce nenavadni. Na prvem mestu je seveda moja dve leti stara psička Frida. To pa zato, ker je seveda vedno prva pri meni in pogosto na meni. (smeh) Frida je mešanka z zelo žalostno zgodbo s srečnim koncem. Lani poleti sem prejela klic z veterinarske postaje. Vprašali so me, ali želim dati dom majhni psički, ki so jo oskrbovali. Bila je dehidrirana, podhranjena, polna zajedavcev in še avtomobil jo je zbil. Seveda nisem mogla odkloniti takšne prošnje. Prišla je k meni in skupaj preživljava čudovite trenutke. Po značaju je zelo nežna, crkljiva in igriva. Kar prekipeva od energije! Obiskovali sva tudi pasjo šolo v Gornji Radgoni in jo seveda uspešno zaključili."

Cela četica zapuščencev
Pri Jerneji pa doma ni našla le njena psička, ampak tudi maček, račke, goske in vietnamski prašiček. "Moj zvesti spremljevalec je črni dolgodlaki mačkon, ki sliši na ime Mic. Star je deset let in je pravi alfa samec. Pri meni pa sta tudi moji rački in goski, ki sta prišli podobno kot Mic in Frida. Ne znam reči ne, ko žival potrebuje dom," pove Jerneja.

"Za 25. rojstni dan sem od prijateljev dobila še vietnamskega prašička, ki sliši na ime Pip. Je velik črni lenuh, ki ga zanimata samo spanje in hrana. Žal mi ga ni uspelo naučiti čisto nič." K Jerneji pa zahajajo tudi štorklje. "Očitno so začutile pozitivno klimo, saj so si pred leti pri nas doma naredile gnezdo in se vsako leto vračajo."

Pomagala tudi sosedom
Na zadnji trgatvi, ki je bila v Hiši penin Frangež, v okolici Gornje Radgone, je Jerneja ob vseh obveznostih izkoristila še trenutek, ki ga je preživela v družbi psičk in konjev.

"V otroštvu sem veliko jahala, zdaj, ko sem vinska kraljica, pa me večkrat popeljejo v kočiji. Konjev se sicer ne bojim, se pa v njihovi družbi vedno obnašam spoštljivo. Dolgo sem jih hodila hranit k sosedom. Pot me je k njim vedno zanesla takrat, ko sem bila žalostna ali jezna. Žepe sem napolnila s kockami sladkorja in drugimi priboljški in hitro zavila na sosedov travnik s konji. Ta bitja so zelo nežna in hitro zaznajo nemir v človeku. Vplivajo zelo blagodejno in pomirjajoče. Z obiska sem se vedno vrnila sproščena in pomirjena. Ko me ljudje vprašajo, kaj si mislim o grozotah, ki jih je človek sposoben storiti živalim, vedno odgovorim enako: dokler bodo ljudje mislili, da živali ne čutijo, bodo živali čutile, da ljudje ne mislijo!"

Novo na Metroplay: "Nujno se je bilo potrebno raziti, da sva se potem znova srečali." | Miša Molk in Ula Furlan