Da pot do sanj traja in da vedno ni lahka, lahko poznavalsko govori tudi Marjan Zgonc. Pevec je namreč ene izmed svojih sanjal kar pet let. A ker je vztrajnega značaja in potrpežljiv, je namesto čakanja raje pridno delal korak za korakom in rezultat je že skoraj popoln. Potrebna je sicer še kakšna malenkost, ki jih sicer nikoli ne zmanjka, a sanjam se že lahko reče sanje.
Je človek, ki ima rad vse, kar je povezanega z vodo. Ker je poleg tega še iz testa, da mora nenehno kaj početi, se je odločil, da ob počitniški hiši sam postavi ribnik. Teren zemljišča ima odlično konfiguracijo, njegova izredna razgibanost je porodila kar nekaj idejnih skic, ki so se izrisale na papirju. In potem se je začelo.
Počasneje, kot bi šlo sicer, saj si je vtepel v glavo, da bo vse postoril in ustvaril sam. Najprej je kar nekaj časa temeljito načrtoval, se zanimal o stvareh okrog, povprašal za kakšno mnenje in nasvet, obiskoval različne trgovine in podobno. Drugih ribnikov si, zanimivo, ni ogledoval, saj je njegovo podobo imel že natančno izrisano v mislih. Delo je steklo in je sicer potekalo počasi, ni pa šlo prepočasi.
Jutranji in večerni raj
Zgodb in anekdot o nastajanju vrta ter ribnika je veliko. Najzanimivejše med vsemi so zagotovo kamnite. "Kamenje in skale sem privlekel z vseh koncev in krajev, celo iz Hrvaške. Če bi rekel malce dobesedno, sem za vsak kamen posebej pretehtal, ali bo spadal v sklop drugih ali ne. Nekatere skale iz gozdov, rečnih strug in z morja smo morali pripeljati z avtodvigalom, ker drugače ni šlo. Žena je mislila, da sem znorel. Ob neki priložnosti sem jo en dan dlje pustil na morju, da sem lahko domov pripeljal skalo, ki je bila kot idealna, nato pa sem šel ponjo," se smeje spominja.
Eni so ga občudovali, drugi zmajali z glavami, tretji so se čudili, a po petih letih je nastal ribnik z otočkom in mostičkom sredi vrta, ki jih kljub nedokončanju občuduje vsak, ki se oglasi pri njih.
Ob ribniku je mlin, struga z veliko kaskadami, rastlinje, zlate ribice, nekaj korakov višje letna hišica, pokrita s slamo, ki jo je naredil iz železniških pragov. Dodal je mistično rumeno zeleno svetlobo, ki odseva iz vode in na vodni gladini v kombinaciji z lokvanji ustvarja pravljični videz.
"Brez pretiravanja lahko rečem, da sem se nagaral. A bilo je vredno. Čeprav še nekaj stvari manjka, je vse skupaj kljub temu že pravljično in romantično. Prihajajo ptice, na ribniku vedno prijetno pihlja, mir in tišina, skratka idila za uživanje. Rad posedam ob ribniku poleti zvečer, tudi v temi dolgo v noč, včasih celo do zarje. Tudi naš kuža Joši, kot kaže, obožuje ribnik in vrt," pravi o raju, ki ga je zgradil sam.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču