Večina ob njenem imenu najprej pomisli na astrologijo. Tisti malce ali bolj starejši se je spomnijo tudi kot dobre pevke, ki je še v času bivše skupne domovine najprej v zabavni, nato pa tudi narodno-zabavni glasbi pela po vseh njenih koncih.
Oboje je imela rada. Astrologijo kot svoje dolgoletno delo in petje, ki je že dalj časa bilo del njene preteklosti, čeprav je doma in ob posebnih priložnostih še vedno rada zapela.
Nadvse rada je imela rože in živali. V njenem domu so bile vedno. V atriju, ko je stanovala še v bloku, in na vrtu z ribnikom ob hiši, kjer je živela pozneje. Ob prostem času je imela praviloma roke v zemlji ali pa se je ukvarjala z živalmi. Imela je rože, gredice in zeliščni vrt. V simbiozi in sožitju, za katera si je bilo zaradi zakonov narave treba tudi malce pomagati, so pri njej živeli psi, muce, ribe, ptice.
Bolj mačja kot pasja?
Zadnja leta se je zaradi časa in stvari, ki jih prinese življenje, javno sicer precej umaknila iz živalovarstvenih vrst, a za živalske prijatelje ji nikoli ni zmanjkalo moči. Prijateljstvo z njimi jo je vezalo vse življenje in to ljubezen je prenesla tudi na sina. Ljudje prihajajo in odhajajo, dogajajo in spreminjajo se stvari, čas teče, ta vez pa je ostala. Veliko zapuščenih muc je pri njej našlo začasni dom. Nikoli jih ni štela.
"Zakaj bi jih?" je vedno rekla. In zares niti sama ni vedela, koliko živalim je pomagala. Nekaj jih je ostalo pri njej, večina pa je odšla v nove domove. Bila je med prvimi in najglasnejšimi znanimi obrazi na področju varstva živali. Marsikatero prijazno in manj prijazno je javno povedala ali zapisala, pa najsi je šlo za navadne smrtnike ali javne obraze.
Mogoče je bila bolj mačja kot pasja, kakor bi se reklo ob predalčkanju, v katero skupino kdo spada. Dolga leta jo je namreč poleg začasnih muc in kakšnega kužka, ki so prihajali in odhajali, ob nekaj stalnih mucah spremljal en sam kuža. Taksi. Mešanec z ovčjakom, ki je takšno ime dobil zato, ker sta ga poškodovanega ob cesti rešila z enim od ljubljanskih taksistov. Zahvaljujoč njima je dočakal visoko starost.
Vse izgori, tudi zvezde
Bila je med tistimi, ki so orali ledino na področju slovenske zaščite živali. Pri zakonodaji, zavetiščih, ozaveščanju. Pri stvareh, ki niso najlažje in ki niso vsem mar. Vedno je govorila, da vsakdo lahko primakne svoj delček v skupnem mozaiku. Sama jih je primaknila veliko, da bo svet drugačen, boljši, lepši. Nikoli ni odnehala.
A pride čas, ko se je treba, pa če človek želi ali ne, razbremeniti in malce umakniti. Ker tako v življenju je. Ker je življenje tako narejeno in ker je, očitno, tako tudi prav. Da lahko zadihaš, se spočiješ in nabereš novih moči. A žal ne vedno ...
O bolezni, ki se je prikradla, ni govorila javno, niti ni želela vznemirjati drugih. Pravzaprav tudi ni bilo veliko ljudi, ki so vedeli za to. Slovo je jemala kot del življenja. Kot nekaj, kar nam je vsem usojeno že tisti hip, ko pridemo na svet. Ljudje, živali in rastline. Konec koncev izgorijo tudi zvezde, v katere je Meta tako zelo verjela.
Ob slovesu ni želela pretirane pozornosti in grmad sveč ter cvetja. Kakšen šopek domačih, poljskih ali gozdnih rož, ker je te imela najraje. A kljub temu je namesto njih še raje želela nekaj, kar bi koristilo živalim, katerih prijateljica je bila do konca.
Novo na Metroplay: Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec