"Zgodilo se je nekega turobnega jesenskega jutra pred skoraj 12 leti," je svojo zgodbo pričela pripovedovati Špela.
"Moja mamica je bila ovčarka, za očka pa pravijo, da je bil hrt, ampak ga nisem nikoli srečala. S svojimi 6 bratci smo že v začetku življenja spoznali kruto naravo bitij na dveh tacah.
Temno je bilo, mrzlo in smrdelo je. Baje smo se znašli v kanti za smeti. Naša mamica je žalostno in obupano postopala naokoli in s cviljenjem prosila mimoidoče naj nam pomagajo. Tista butasta bitja pa je niso razumela.
Prišel je večer in z njo mrzla noč. Mamica je žalostno zavijala v luno, ko je mimo prišel dobri angel in odprl kanto za smeti. Zeblo nas je prav do kosti. Zavil nas je v nekaj mehkega in toplega in nas odnesel na kliniko za male živali, naša mamica pa mu je z nezaupanjem sledila.
Nekaj tednov kasneje smo zrastli v kosmate, bevskajoče zverine in prav ta bitja na dveh tacah so nas hodila gledati. Saj so prav hecna, ko takole racajo naokoli, ampak prijazna.
Nekega dne je spet prišlo eno od teh čudnih bitij buljit v nas, prav dobro se je spomnim. Imelo je dolgo rumenkasto dlako, tako kot jo imajo zlati prinašalci in neko roza packarijo na gobčku. Pokazala sem, da se nikogar ne bojim, pa še res me je zanimalo kaj ima okoli gobčka. Morda je pa kaj okusnega od kosila ostalo?! Bitje me je prijetno čohalo za ušesi, kar naenkrat pa sem se znašla v neki pločevinasti zadevi, ki se premika brez tac. GROZA! Kam gremo? Kje so moji bratci in moja mamica?!
Prvo noč sem na ves glas jokala in temu neumnemu bitju poskušala dopovedati, da hočem nazaj. Naslednji dan pa sem spoznala celo družino in slišala, da se tisto rumenoglavo bitje imenuje Katja. V bistvu mi je bilo prav luštno. Na trenutke sem še pogrešala mamico in bratce, ampak tiste sočne kosti so bile res fenomenalne :)
Tako sem pred skoraj 12 leti posvojila svojo človeško družino. Veliko sem se naučila, običajno jih poslušam, včasih pa še vedno kakšno zabavno ušpičim. Pravijo, da sem prava pasja dama. Kot se za brihtno damo spodobi, sem našla način, da pomagam drugim kužkom, ki so se znašli v podobni situaciji kot jaz pred 12 leti.
Mojo Katjo sem prepričala, da bova od vsake prodane torbice, denarnice ali obleke MOJA MOJA podarili 2 pločevinki hrane Obalnemu pasjemu zavetišču, z mojo človeško prijateljico Živo pa sva se zmenili, da mi bo pomagala. Živa Viktoria Turk je simpatična študentka veterine, Miss športa Slovenije 2011 in velika ljubiteljica živali. Res je faca!
Poklicala sem še Tilna in Mitjo, ki vodita najbolj priljubljeno spletno mesto ljubiteljev živali PES MOJ PRIJATELJ in oba sta se z veseljem pridružila projektu.
Mi se bomo potrudili, da bomo vsak mesec v zavetišče peljali čim več pasje hrane, tebe pa prosim, da pomagaš razširiti glas o moji zgodbi in o zgodbi mnogih kosmatih kepic, ki ta trenutek čakajo na svojega človeškega prijatelja, da jih bo odpeljal na toplo, jih nahranil, popraskal za ušesom in se z njimi igral. To nam je všeč, veš."
Špelca
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču