Nad ljubljansko Špico so se počasi zgrinjali oblaki, dišalo je po dežju, a slabega vremena skorajda nismo opazili, vse dokler niso zapadle prve kaplje. V družbi igralca in režiserja Branka Đurića - Đura je človeku le težko dolgčas, o čemer pričajo tudi razprodane dvorane Đurologije.
Svojo avtorsko predstavo Đurologijo ste označili kot antistand-up šov. Kakšen je torej koncept?
Opazil sem, da se le malo profesionalnih igralcev ukvarja s stand-upom. Le peščica jih je, tudi v Srbiji in na Hrvaškem. V glavnem so to amaterji. Zakaj? Profesionalci se zavedajo, kako zahtevno je uro in pol preživeti sam na odru ter zabavati občinstvo. Kot v tistem vicu ... Ko so ukradli železniške tirnice, so želeli za to okriviti otroke. Policist pa vpraša: "Ja, kako bo pa otrok nesel tri tone težke tirnice?" Pa so odgovorili: "Ja, kako bo pa otrok vedel, kaj so tri tone." Še nikoli nisem bil na stand-up predstavi, ni mi bilo zanimivo, ni pa mi pomenilo kakšnega posebnega izziva. Ko sem odkril, da je to zahtevna kategorija, nisem želel užaliti ljudi, ki se s tem ukvarjajo. Tako sem postal igralec, ki igra stand-up komika. To sem poimenoval antistand-up šov.
V enem izmed intervjujev ste dejali, da se slovenski jezik preprosto ne sklada z vašim značajem.
To je pa res! V Sarajevu je bila vsaka ambicioznost blamaža, in če bi se preveč trudil perfektno govoriti tuj jezik, bi bil hitro deležen kritik, češ da se pretvarjaš. Če bi želel dobro govoriti slovensko, bi moral svoj karakter prilagoditi tem širokim in ozkim ejem, ojem ... To se ne sklada z mojim značajem. (smeh) Jeziki so moja šibka točka. Slabo govorim vse tuje jezike, priznam, nisem talentiran. Marsikdo me pobara, da v Sloveniji živim že dobri dve desetletji, pa še vedno ne znam slovensko. Res tako zvenim, vendar mi gre pisanje bolje. Velikokrat se zgodi, da popravljam celo Slovence. Morda najbližja mi je italijanščina, saj so glasovi dokaj podobni srbohrvaščini. Zadnje čase veliko igram v Italiji, pa se mi zdijo glasovi podobni, tako se v tem jeziku najlaže znajdem. V filmih sem govoril že vse mogoče jezike, od makedonščine do ruščine. Pred kratkim sem celo posnel film v gruzijščini. Kakšen jezik, nič mi ni bilo jasno. Velikokrat se znajdem v vlogi tujcev, v originalu bi bil lahko le Bosanec, morda se prodam za Srba in Hrvata ... za Slovenca ali pravega Gruzijca pa nikakor ne.
Pa se vam je kljub temu v življenju o vsem uspelo dogovoriti.
Seveda, jezik ni ovira. Rad poudarjam, naj ne poslušajo, kako govorim, temveč kaj govorim. Prednost dajem vsebini, ne formi. Če komuniciram z normalnimi ljudmi, se ti osredotočijo na to, kaj govorim, in ne kako.
Kako pa so vam podobni otroci? So ohranili kak košček vašega značaja?
Seveda, otrok podeduje karakter svojih prednikov. Prihajam iz mešane družine, oče je bil Srb, mati muslimanka. Moji otroci so prav tako mešani, v sebi imajo vse mogoče gene in iz njih vedno spregovori kateri izmed njih.
Kakšno pa je bilo odraščanje v versko mešani družini?
V otroštvu teh razlik sploh nisem opazil. Prav zato je bila vojna pri nas v Bosni najhujša, saj se prej razlik med sabo nismo niti zavedali. Doma smo praznovali vse praznike, tako bajram kot tudi božič in veliko noč. Praznovali smo tudi 1. maj. Kot otrok sem bil zelo srečen, da sem zaradi svoje mešanosti praznoval vse te praznike, naj bodo pravoslavni ali muslimanski.
Ste se prav zaradi tega naučili strpnosti?
Ne, že od začetka sem vajen različnosti. Tako se danes povsod počutim domače, kjerkoli sem. Moj dom je v bistvu na poti. Ne zanima me, s kom imam opravka, kar se nacionalnosti tiče. Ljudi ne delim po tem ključu. Raje jih vprašam, kakšno glasbo poslušajo. So jim ljubši Beatlesi ali Rolling Stonesi? Mislim, da tako veliko več izveš o človeku, s katerim imaš opravka, kot pa če bi vprašal, katere narodnosti je. Ob živce me spravlja delitev na naše in njihove. Zame so vsi naši. Veliko več imam skupnega s človekom, ki je prebral iste knjige kot jaz, kot pa s tistim, ki je po naključju rojen v isti ulici.
Smem vprašati, vas otroci kličejo Đuro?
Ne, oči ali pa tata.
Kdo pa je bil prvi, ki vas je poklical tako?
V šoli so mi nadeli ta vzdevek. Pri nas imamo to neumno navado, da iz priimka izpeljemo vzdevek. Stari prijatelji, sosedje in družina me kličejo Bane. Če me kdo pokliče Đuro, se navadno ne obrnem, kadar slišim Bane, se zagotovo ustavim. V bistvu sem Bane! No, Bane sem nehal biti tam pri osemnajstih. (smeh) Pa še en vzdevek imam med prijatelji. Kličejo me Đuđi. Ta vzdevek sem dobil od ciganov na snemanju filma Dom za obešanje. Ne boste verjeli, tako je bilo ime puranu, ki je nastopil v filmu. (smeh)
O vaših režiserskih in igralskih odlikah smo se že lahko prepričali. Kakšen pa ste kot oče?
Uh, to bi pa morali vprašati moje otroke. Mislim, da sem strpen, včasih celo preveč. Liberalen. Pogosto sem preveč popustljiv.
Katera očetovska figura pa vam je bila zgled pri vzgajanju otrok?
Moj oče je umrl, ko sem dopolnil komaj eno leto, tako sem bil premajhen, da bi se po njem zgledoval. Ko sem dopolnil 14 let, sem dobil očima. Bil mi je velik vzor. Bil je slikar, hipi. Dokler ga nisem poznal, sem odraščal v resnem, žalostnem okolju, po očetovi smrti sem živel z babico in dedkom, mama je namreč delala. Bili smo precej revni, tako nisem imel prav veselega otroštva. Moj očim pa je na življenje gledal drugače, kot na 'zajebancijo'. Naučil me je, da življenje le ni tako resna zadeva, kot se na prvi pogled zdi. Je nekakšna zabava.
Je morda prav to zaznamovalo vašo umetniško pot?
Res je, morda prav ta njegov vpliv, pa tudi moja mati, ki je bila zelo razumevajoča, liberalna. Dovolila mi je, da se šolam in sledim svojim sanjam. Sem skorajda na pol vaš kolega. Najprej sem leto dni delal kot kuhar na ladji, potem sem študiral novinarstvo ... Končal sem dva letnika. Potem pa sem se vpisal na akademijo in tam tudi diplomiral.
Torej bi prav lahko postali tudi kuhar ali pa novinar?
No, novinar pa ne. Sploh ob poplavi rumenega novinarstva. V nasprotju z najinim pogovorom vse zanima le še, kakšne spodnjice nosiš ali kateri položaj v postelji ti je najljubši, ni več bistveno, kaj vse si naredil v življenju.
Foto: Helena Kermelj
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del