Ko se, pa čeprav na fotografiji, vate zazreta para teh globokih modrih oči, si ne moreš kaj, da se ne bi za trenutek stopil ob pogledu. Lorella Flego je ena izmed najbolj fatalnih žensk pri nas, modna poznavalka brez primere, ob njeni strani pa je njena mama Isabella, avtorica številnih knjižnih uspešnic tako pri nas kot v Italiji.
Energični, tankočutni, elegantni in odločni takrat, ko je treba. Sogovornici, s katerima smo tokrat spregovorili o modi, starševstvu, spominih in navadah, s katerimi si kot družina obarvajo dni.
Story: Lorella, poznamo vas kot veliko ljubiteljico mode. Pa bi lahko rekli, da je bilo tako od nekdaj? Odkar ste bili majhna deklica?
Lorella: Lahko rečem, da sem od vedno ljubiteljica estetike in pogled v mamino garderobo je bil prav gotovo nekaj čarobnega. Od mame sem nedvomno podedovala smisel za kombinacije in ljubezen do mode; v resnici sva si zelo podobni.
Story: Kako pogosto pa ste se tedaj odpravili v mamino omaro in, gospa Isabella, se morda spomnite, kaj je kot deklica najraje potegnile iz nje?
Lorella: Všeč mi je bilo predvsem raziskovanje po njeni omari, saj sem vedno našla kaj novega, in zanimivo je, da je tako tudi danes. Mislim, da je mamina omara čudovito bogata, ker so notri večni kosi in nakupi, da te kap. Zelo rada brskam po njenih stvareh in si tu in tam kaj izposodim. Trenutno so na top lestvici spalne srajce, ker takih ne delajo več, s čipkami in pentljami, resnično so čudovite.
Isabella: Kot mala deklica je bila Lorella navdušena nad barvitimi svilenimi srajcami. Imela sem jih veliko, tako kot danes, njej pa so bili všeč gladek material ter svetli odtenki. Zelo rada jih je imela v rokah.
Story: Gospa Isabella, kako pa se spominjate Lorelle kot deklice? Kakšni so vaši spomini?
Isabella: Nedvomno jih je veliko, ampak spomnim se še posebej njene razigranosti. Bila je izredno radovedna, zelo odprta in komunikativna. Otroštvo je preživela v Afriki in zelo živo se spomnim, ko sva hodili po trgovinah, kako so jo vsi gledali in prišli do naju, pa ne le zato, ker je bila bel otrok, ki je pritegnil veliko radovednosti, temveč tudi zato, ker je toliko govorila. In govorila je z vsemi, ne glede na to, ali jih je poznala.
Story: Obe sta prelepi, s prefinjenim okusom za modo ... Pa se, tako v preteklosti kot tudi zdaj, radi skupaj odpravita po nakupih? Vama je to v navadi?
Lorella: To je nedvomno čudovita izkušnja; mamo obožujem tudi zato, ker me vedno zelo podpira in ji lep kos ni nikoli odveč. Četudi ve, da imam v garderobni omari nešteto čevljev, mi bo mirno rekla: "Če jih potrebuješ in te naredijo srečno, jih kar vzemi."
Isabella: Zelo rada kupujem v njeni družbi, ker mi zna svetovati in ima smisel za humor, tako da so te izkušnje zelo zabavne. V bistvu ne gre le za nakupovanje oblek, gre predvsem za druženje, in energija, ki se pretaka med mano in njo, je nekaj povsem čarobnega.
Story: Kako pa se sicer radi razvajata v skupnem času?
Isabella: Predvsem s pogovori, dobro kavo ali recenzijo knjige. Obe bereva veliko in mnogo njenih knjig je na moji polici ter seveda obratno.
Lorella: Se strinjam ... pogovori so ključnega pomena. Mislim, da je neprecenljivo imeti mamo, to je največji zaklad, sploh ne vem, kaj bi brez nje.
Story: Omenili ste knjige. Obe jih imata radi, kajne?
Lorella: Ona je knjižni molj, knjige bi lahko brala ves dan, jaz pa sem njena kopija, čeprav imam žal premalo časa. Ampak prav poletje je čas, ko sem veliko bolj mirna in več berem, tako da vedno teče beseda o knjigah ter o najinih okusih.
Story: Pa bi rekli, da ste to ljubezen do pisanja, do izražanja s pisano besedo na neki način vzljubili prav zaradi maminega ustvarjanja?
Lorella: Mislim, da ti je ta dar položen v zibelko. Nekako morata obstajati talent za tovrstne stvari in seveda inspiracija. Že na gimnaziji sem veliko pisala in v tem uživala. Mama me je seveda podpirala in spodbujala, sama pa je začela več pisati, ko je bila v pokoju, prej ni bilo časa. Mi je pa všeč, ko na glitter.si prebere moje kolumne in me potem pokliče, da mi poda mnenje. To mi veliko pomeni.
Story: In da se vrnem. Lorella, ali tudi zdaj vašo omaro krasi kakšen mamin modni kos?
Lorella: Seveda. Najbolj sem navezana na malo, večerno torbico z bleščicami, ki je bila pred mnogo leti njena. Videti je kot poročna in mi je najbrž tudi zato tako pri srcu. Pred kratkim pa sem videla čudovito turkizno krilo, krojeno na A, že razmišljam, kdaj si ga bom izposodila!
Story: Pa tudi sami kdaj mami kakšen kos podarite?
Lorella: Mnogokrat, ker omaro redno čistim, saj vedno kupujem kaj novega, posledično je veliko kosov, ki jih potem neham nositi. Rada imam red in čistočo, prepolna omara me spravi v obup, zato podarjam veliko stvari. Preden gredo k mojim prijateljicam, pa je prav mama tista, ki naredi selekcijo.
Story: Lorella, pa zdaj morda kakšen svoj modni kos 'hranite' za svojo punčico Sofio?
Lorella: Niti ne. Zdi se mi, da se trendi zelo spremenijo, zato ne vem, kaj bo njej čez nekaj let všeč. Imam pa tri svoje nosečniške obleke in nikakor jih ne morem podariti. Nekako imam občutek, da jih bom dala Sofii takrat, ko bo velika in bo želela imeti tovrsten spomin.
Story: Pa je kot deklica Lorella že oblekla kaj vašega, iz vašega otroštva?
Isabella: Žal ne, ker sem imela zelo revno otroštvo, takrat ni bilo nobenega denarja in je vojna močno zaznamovala vse. Imeli smo malo, ampak smo bili po svoje srečni. Za Lorello pa sem pospravila dve nosečniški obleki, podobno kot ona za Sofio. Dobila jih je takrat, ko je bila sama noseča, in zdelo se mi je čudovito, da sem ju lahko podarila.
Story: Pa bi lahko rekli, da je bila prav mama vaša prva modna ikona?
Lorella: Seveda je bila moj idol in moja ikona, tudi danes je tako. Ni le odlična mama v smislu vzgoje, je tudi dobra prijateljica in svetovalka. Imam zelo žive spomine na najin skupni čas v preteklosti, na vse igre, sprehode po mestu, vožnje z avtom in pogovore. Lepo je imeti nekoga, ki je brezpogojno ob tebi in ni človek, ki bi presojal ali kritiziral. Zanjo vedno pravim, da je odlična mešanica med umom in srcem. Jaz sem veliko bolj ognjevita in manj racionalna, kar marsikdaj povzroča nevšečnosti. Ne poznam večjega diplomata od mame.
Story: V preteklih intervjujih sta večkrat z lepimi pridevniki opisali vajin odnos ... Kdaj pa bi rekli, da sta ga najbolj 'utrdili'?
Lorella: Moja puberteta je bila dokaj mila, ker sem zelo hitro začela delati in ni bilo večjih težav. Odnos je bil vedno trden, zdi se mi, da sva skupaj kar dobro prebrodili vse faze v življenju.
Isabella: Ni enostavno najti prave mere takrat, ko govorimo o vzgoji; seveda je bilo veliko kompromisov, ampak mislim, da je na koncu najpomembnejše imeti občutek za sočloveka. Včasih si bolj mama, drugič bolj prijateljica, vedno pa moraš vedeti, da te otrok potrebuje, četudi ima 40 let.
Story: Videla sem, da ste vi, Isabella, Lorello na odru MMC ganili do solz z lepo izjavo ... Verjetno ste na vse njene uspehe, na njena dobra dela zelo ponosni.
Isabella: Nisem le ponosna, sem zanjo tudi zelo srečna, saj opravlja delo, ki ga obožuje. Hkrati pa menim, da je izredno delaven človek, se nikoli ne ustavi in je dokaz, da s trdno voljo lahko prideš daleč. Lorella ima v življenju veliko, ampak nihče ji ni podaril ničesar. Če je danes tam, kjer je, je po svoji zaslugi, in na to sem ponosna. Je izredno močna ženska in se sploh v tem trenutku ne pusti motiti, saj zelo dobro ve, kje je njena pot.
Story: In vi, Lorella, na svojo mamo tudi, kajne? Za seboj ima toliko dobrih del ...
Lorella: Seveda! Neprestano prejema nagrade za knjige ali poezije, ki jih piše, in je neskončen vir idej. Zdi se mi, da je kot vulkan, saj je pri njej vsak dan kaj novega. Neverjetno je, koliko nagrad je prejela v Italiji, kjer je konkurenca ogromna, in četudi je njen materni jezik italijanščina, te vedno gledajo kot tujca, ker pač ne živiš v Italiji. Zato je vse skupaj toliko težje, ampak za te stvari ima žilico in sem zelo vesela, da jo kritiki tako dobro zaznajo.
Story: Lorella, v preteklosti ste spregovorili tudi o mamini vzgoji, o tem, čemu je posvečala več pozornosti ... Pa bi lahko rekli, da ste neke vzorce prenesli tudi na svojo hčerko?
Lorella: Vsekakor to drži. Mama me je naučila verjeti v svoje sanje in biti močna, predvsem v smislu, da se ne oziram na druge. Naučila me je prezreti zavist in imeti svojo pot, ne glede na okoliščine. To so tudi vrednote, ki jih želim podati Sofii, in srčno upam, da mi bo uspelo.
Story: Kako pa vi, Isabella, zdaj razvajate kaj svojo vnukinjo? Pravijo, da so mamice za vzgojo, babice za cartanje ... Bi se strinjali?
Isabella: Se strinjam. Mislim, da mama in oče nosita na ramenih vse skrbi vzgoje, babica in dedek pa sta tukaj za razvajanje. Za naju je Sofia angel, ki je spremenil vse. Življenje je postalo lepše, popolnejše in je hkrati dobilo novo dimenzijo. Zbudiš se zjutraj z novim nagonom, komaj čakaš, da slišiš njen glasek in besede: "Dobro jutro, nona." Gre za povsem nov odnos, ki nastane med otrokom in starimi starši in nima nič skupnega s tistim, ki ga ima Sofia s svojimi starši.
Story: Kako pa vse tri najraje preživite skupni čas?
Isabella: Veliko se igramo z lutkami, kuhamo - včasih zares, drugič s peskom -, igramo se trgovino ali šolo, rišemo in ustvarjamo. Njen svet je izredno bogat, tako da s tem ni težav ... Biti del njene domišljije pa je nekaj edinstvenega.
Napisala Kaja Milanič
Fotografije Lost Production
