Edini slovenski komik z doktoratom iz matematike se predstavlja v monokomediji z naslovom Profesor Kuzman mlajši.
Komedija o di(v)jakih in (m)učiteljih, kjer navdušuje s tematiko, ki je blizu prav vsem – šola. Kakšne spomine pa vi gojite na svoje šolske dni? Ob novi predstavi se boste brez dvoma spomnili na vse lumparije s sošolci pa seveda ’plonkanja’ in neopravičenih ur.
"Obstajajo štiri stopnice, ki jih mora v karieri prestopiti stand up komik. Najprej si začetnik, ki mora ugotoviti, kaj je sploh smešno. Ko to stopnico prestopiš, si povsem navdušen, da se je občinstvo smejalo, in ti si vedel, da se bo. Druga stopnica se zgodi, ko ti prvič nekdo reče, da ti bo za nastop plačal. Potem pride tretja stopnica, na katero ne stopi vsak. Takrat ljudje vedo, da se lahko zanesejo nate. Starejši komiki te kličejo in vabijo na svoje šove, saj vedo, da boš raztural. Zadnja pa je najtežja. Boš ves čas le nekdo, ki ga drugi kličejo, ali pa boš sam začel prodajati vstopnice? Boš ustvaril nekaj svojega, predstavo, na katero bodo ljudje hodili gledat tebe? Ta stopnica je psihološko najzahtevnejša,” mi je v pogovoru zaupal Uroš Kuzman.
“Je potrditev tega, da si že dal nekaj skozi. Pri meni je morda trajalo malo dlje, saj imam družino, ob tem pa še službo. Kljub temu je bila želja ves čas prisotna.” Z izbiro tematike ni imel prav veliko težav. Začutil je namreč, da si ljudje niti niso zapomnili toliko njegovega imena kot pa profesije. Postal je znan kot 'un matematik iz Velenja, tisti profesor'. In če te poklic tako močno zaznamuje, je seveda izbira povsem samoumevna.
“Obstaja pa še drugi vidiki. Lani spomladi mi je umrl oče, ki je bil prav tako profesor matematike. To je bila še zadnja brca v rit, naj naredim to predstavo, tudi očetu v spomin. Prav zato je v predstavo integrirano tudi njegovo življenje. Znotraj predstave se pojavljata dva pola: jaz kot učenec, nekaj, kar smo dali prav vsi skozi, in jaz kot učitelj. Nekdo, ki je bil še do nedavnega študent, ki je poskušal prevarati sistem, do tega, ko postane policist, ki čuva, da drugi ne prevarajo sistema. Čisto odvisno od občinstva je, kateri deli so mu bližje. Očitno nagovarjam oba pola, kar je logično, šola smo namreč tako učitelji kot učenci,” pove Uroš, ki je v svojem samostojnem prvencu resnično izbral tematiko, s katero smo se vsaj enkrat v življenju srečali prav vsi. To je tudi namen stand upa.
Komiki poskušajo najti nekaj, kar je ljudem blizu. Šale so lahko dobre, a najbolj iskreno se bomo nasmejali ob tistih, s katerimi se lahko poistovetimo. “Šola je definitivno ena od teh stvari. Skupinska travma vseh Slovencev – kot komadi od 'čukov'. Najboljše je, če jo preboliš v mladosti, pozneje je že težje,” z velikim nasmeškom pove matematik. Ob tem ga opomnim, da mi ni videti kot nekdo, ki bi sicer v času šolanja imel težave s plonkanjem ali pa neopravičenimi urami. V smehu mi odgovori: “Ja, saj zato pa predstave nisem pisal sam.” Pod predstavo se namreč kot režiser in soscenarist podpisuje Perica Jerković, slednji pa je po besedah Uroša bil v šolskih dnevih precej bolj problematičen.
“Bil sem priden dijak, a daleč od tega, da sem bil kakšen ’piflar’. Igral sem v metal bendu, v srednji šoli sem dobil ukor. Imel pa sem lepe ocene. Plonkanje tako morda ni izkušnja, ki sem jo sam preživel, ampak sem pa nekomu pomagal plonkati. Moj soavtor, Perica Jerković, pa je bil bolj na meji zadostnosti. On je tisti, ki je poskrbel za ta drugi pol. Tako kakšnih mojih šal ni razumel, jaz pa njegovih ne, saj sva različno doživljala šolske čase. “A veš tisti občutek, ko greš nepripravljen na izpit?” Am, ne, ne vem. Sva pa ustvarila lepo mešanico zgodb, mineštro,” prizna z nasmeškom na obrazu, ko se spomni na zabavne pripetljaje, ki sta jih vključila v predstavo. Ker na šolske dni goji lepe spomine, mu vračanje v preteklost in brskanje po srednješolski zakladnici nisem povzročali težav.
Prepričan je, da smo ljudje ob spominih na šolo prej nostalgični, saj smo sčasoma pozabili na vse slabe stvari, ki so se zgodile v času obiskovanja šolskih klopi. Ob tej priložnosti je tako prijateljem poslali maile in jih prosil, naj se razpišejo o spominih iz šolskih dni. “To je bil najhitreje odgovorjeni mail. Nihče ni napisal, da se ne spomni ničesar. To mi je bila velika potrditev, da bo tema predstave pritegnila,” pove in zanima me, kaj je na podlagi prejetih odgovorov ugotovil: ”Večina ljudi se spomni, da so bila predavanja brezvezna in dolgočasna. Imajo občutek, da jim šola ni kaj veliko dala. Tudi pedagogi se strinjamo, da ni najbolje tako, kot je, a nihče ne ve, kaj bi bilo mogoče narediti. Najlepše spomine pa gojijo na prijatelje in pripetljaje ob šoli. Mislim, da je pogled na šolo odvisen od tega, kaj si v življenju dosegel. Če si samostojni podjetnik, ki se bori vse življenje, je šola nekaj popolnoma drugega kot pa zame, ki sem konec koncev postal akademik.”
Ni veliko akademikov, ki se v večernih urah preobrazijo v stand up komike. In kako so to sprejeli študentje? “Oder mi je super v smislu sprostitve, saj ne vem, kdo je sploh prišel na predstavo. To je komedija, če kar koli takšnega rečem, je to v duhu komedije. Seveda je izraženo stališče, a v duhu komedije. V razredu pa zavesa pade. Ni več nobene lepote. Občinstva ni več mogoče animirati na neki zabaven način, ne vse leto. Matematika je težka. Navaditi moram študente, da bo pri meni dokaj sproščeno, tudi v primeru nepredvidljivih situacij, sicer pa gre za navaden reden proces in da bom službo profesionalno opravil. In kakšen je po mnenju večine danes dober profesor? Strog in pravičen. Če pa pogledam nazaj, a smo res imeli radi stroge profesorje? Niti ne! Ali pa tako, na pol… Želel si si, da je strog do drugih in pravičen do tebe,”z nasmeškom še zaključi Uroš.
Besedilo: N.A. // Fotografije: Igor Zaplatil
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
