Izkušeni in izbrušeni dami odra in televizije.
Alenko Kozlc Gregurić trenutno gledamo v Eni žlahtni štoriji, nastopa v muzikalu Cvetje v jeseni in vadi za muzikal Vesna. Znajde se pred in za kamero. Lucija Ćirović je znana po stand upih, kuha v oddaji MasterChef. Piše, oblikuje lutke, nastopa v predstavah za otroke. Magistrirala je na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo s predstavo S trebuhom za kruhom. Ni samo prva magistrica trebuhogovorstva v Sloveniji, je edina znana domača strokovnjakinja na tem področju. Skupaj sta pisali in režirali skeče za oddajo Slovenski pozdrav. Toda bolj kot delo me je zanimalo, kakšni sta, ko ne nastopata, ko ne delata.
Poznata se iz gledališke in lutkovne šole GILŠ in se družita. Mentorji in mentorice so bili prekaljeni igralci, režiserke, pedagoginje, plesalci, lutkarji, skladatelji. Kaj vse se vama utrne, ko se danes ozreta nazaj, na GILŠ, ki je vajina edina gledališka šola?
Lucija: Poleg veščine sem na GILŠ dobila širino. Naučili so nas gledati, razčleniti predstave. Resda takoj vem, kaj mi je všeč, zakaj pa pri meni potrebuje več časa, 'intelektualne' razprave mi ne gredo najbolje. GILŠ mi je dal svobodo, omogočil mi je boljše spoznavanje same sebe, začela sem pridobivati samozavest. Vedno sem bila čudna, niso me mogli ukalupiti, nikamor nisem spadala. Poleg tega sem iz Ribnice, splošni načrt je bil, da moram biti dobra gospodinja. V gledališču pa je bila moja čudnost okej. Srečala sem en kup čudnih ljudi, podobnih meni, super je bilo. V resnici sem prišla dlje, kot sem kadarkoli pričakovala.
Alenka: Prvič sem stala na odru in igrala pred občinstvom, ko sem bila stara šest let, in takrat sem se menda okužila z igro. Igra me je vseskozi zanimala, le da takrat, v času moje osnovne šole v Novem mestu in nato srednje šole v Ljubljani, delavnic, seminarjev, šol, kot je bila GILŠ, še ni bilo. Nato se je pojavila Gledališka šola Barice Blenkuš, in ker se je tja vpisala moja prijateljica, sem se še jaz, kar tako. Potem se je ona vpisala na GILŠ in sem šla tudi tja za njo. Če ne bi bilo nje, ne bi pristala na vseh teh šolah. Zame se je vse zgodilo po naključju, tako kot vse v življenju. Toda naključij ni. Na GILŠ smo vsi delali vse in od nas samih je bilo odvisno, koliko bomo doma sami delali. Poleg tega so nam mentorji ogromno dali, ko so govorili o sebi in lastnih izkušnjah. Potem me je naš mentor za igro povabil na avdicijo za sinhronizacijo risanke in Disney me je potrdil. To je bilo moje prvo delo take vrste v življenju. In to honorirano.
Potem sta šli obe delat sprejemne izpite na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo in jih nista opravili. Kako sta sami poskrbeli za piljenje veščine, glasu, telesa, kako sta se pilili kot igralki?
Lucija: Sem človek prakse. Najprej moram poskusiti, da vidim, ali me zanima. Če bi morala pred tem veliko prebrati – ne bi šlo. Praksa je moj način učenja, spoznavanja. No, na AGFRT sem prišla veliko pozneje, ne skozi stranska vrata, temveč kot Božiček skozi dimnik. Sicer sva pa midve živ dokaz, da lahko brez akademije igraš, si igralec, igralka. Dvakrat sem šla na sprejemne izpite, ko jih nisem naredila, sem bila prizadeta in sem si rekla, da ne bom igralka. Kmalu potem sem vskočila v eno predstavo in potem se je zgodila nadaljevanka TV Dober dan.
Alenka: Na sprejemnih izpitih na Akademiji se nisem niti slučajno izkazala. Zdaj vem, da sem bila preveč nezrela, prestrašena, zdelo se mi je, da ne spadam tja. Vsi so se mi zdeli tako poklicani za to in samozavestni, jaz pa ne. Izkušnje in zaupanje vase sem pozneje pridobivala s prakso. Med snemanjem TV Dober dan – mimogrede, tudi tukaj sem se znašla povsem po naključju - sem se sproti učila igre pred kamero, ki je v mnogočem drugačna od igre na odru.
TV Dober dan je bil vajino prvo srečanje z uspehom, slavo. Fata je dosegla nesluteno slavo. Je bilo dela več zaradi uspeha in prepoznavnosti?
Lucija: Uspeh serije in samega lika Fate je presegel vsa moja pričakovanja. Na začetku se mi je prepoznavnost zdela zabavna, bili pa so trenutki, ko mi je šla na živce. Sčasoma sem dobila 'trdo kožo' in sem se pompa navadila, a potem sem si želela delati tudi kaj drugega. A vsi so hoteli le Fato. To je bil čas, ko sem bila sicer v slabem obdobju. Nikakor nisem mogla zaključiti študija v Kopru, bronhitis sem imela, osebno krizo. Potem se je obrnilo, preselila sem se v Ribnico, po dolgem čakanju sem se lotila diplome in so prišle nove priložnosti. Še vedno pridejo mučni premori v delu, padci motivacije in razpoloženja. Ko ni dela, se s tem težko spoprijemam. Ne vem, ali se bom kdaj naučila.
Alenka: TV Dober dan ni bil le srečanje z uspehom, to je bilo zame sploh prvo nastopanje pred kamero in pojavljanje na televiziji. Ljudje na ulici me še dolgo niso prepoznavali. Takrat v resnici še sploh nisem vedela, kaj početi s tem. Nisem se znala obnašati 'tržno'. TV Dober dan je, seveda, obema odprl vrata in priložnosti za delo tudi drugje. Sama sem zatem na povabilo režiserjev igrala v nekaj predstavah. Pa v še eni nadaljevanki. Zanimal pa me je tudi film, vse okoli njega, zato sem se v nekem obdobju, ko je delo popolnoma usahnilo, oglasila filmski ekipi za kakršnokoli delo. Dobila sem ga in splavala. Sčasoma sem sem preizkusila v več sektorjih filmskega ustvarjanja, delala sem torej kot asistentka režije, asistentka kostumografije, garderoberka, tajnica režije, vodja snemanja ... Morda imam srečo, da se hitro učim, ker sem lahko od del, ki sem se jih sproti šele učila, tudi živela. Kljub vsemu sem pa najraje pred kamero.
Sta v obdobju 40 +. Kako se kot ženski, prekarki prebijata skozi življenje?
Alenka: Odkar delam, živim od projekta do projekta. Poskusim izkoristiti priložnosti, ki se mi ponudijo. Varnosti, razen zaupanja, da bo nekako že šlo, ni nobene. Saj za ljudi 'na svobodi' je morda nikoli zares ni niti bilo, toda razmere in atmosfera sveta na splošno se je od devetdesetih do danes spremenila tako drastično – govorim o dejstvu, da je denar odkrito postal novo božanstvo, človek pa nepomemben, le bitje v senci ekonomije. Skupno dobro, žal, ni več skupno dobro. Odraščala sem v družbi, kjer se je na ljudi, ki so se na smrt pehali za denarjem, gledalo s posmehom, z njimi je moralo vendar biti nekaj narobe! Denar je bil za normalno življenje seveda pomemben, toda zakaj bi kdo potreboval pet hiš, tri avte ... To mi je ostalo. Ja, bilo je upanje, ne razgradnja, ki jo doživljamo zdaj. Pred nekaj leti sem se tudi jaz spopadla s hudo krizo. Nisem imela dela, nisem zaslužila dovolj, padla sem v depresijo. Zdelo se mi je, da bo tako trajalo večno in da nič ne znam, nič ne veljam. Nihče se ne bi smel počutiti tako. Lahko se spet zgodi, kaj pa vem, kakšne bombe bodo še padale po nas z vrhov, hehe. No, ko delam, delam po svojih najboljših močeh. Vzamem, kar pride. Bo, kar bo.
Lucija: Hecen občutek imam, da so zadeve v življenje ciklične. Ne morem se znebiti občutka, da vsak, ki nekaj vodi, dela zase. Ne glede na sistem in čas. Čeprav si želim verjeti, da so bili boljši, drugačni časi, da smo bili bolj povezani in da denar ni najbolj pomemben. Vedno imaš nekoga, ki dela po liniji najmanjšega odpora. Med prej in sedaj ne vidim bistvene razlike. Vse, kar sem delala, sem delala tudi zato, da bom 'normalno' živela. Rada igram za otroke, toda samo tega ne bi delala. Ko se naveličam delam na stand upih, kar naprej prehajam med nastopi, predstavami, pisanjem. Morda mi je lažje, ker sem komičarka, z leti je več izkušenj, materiala. Čeprav sem opazila, da je do žensk komičark več zadržkov kot do moških.
Po TV Dober dan sta nastopali tudi skupaj nastopali kot Fata in Ingrid. Zdaj pišete skeče in ju tudi režirata za narodnozabavno oddajo. Kaj vaju druži, kaj vama je skupnega?
Lucija: Ko sem Alenko prvič videla, sem imela občutek, da se dolgo poznava. Po poslovni plati pa nama je skupen humor. Ne marava rešitev na prvo žogo, obe vlečeva rdečo nit. Zaradi nastopov ne morem biti vedno na snemanju. Praviloma nikoli vse ne štima, toda Alenka vedno vse uredi. Organizira, rešuje. Zdi se, da z lahkoto.
Alenka: Moja prva reakcija, ko me je Lucija povabila k sodelovanju, je bila, da jaz tega ne znam. Pisali sva vsak dan. Režija skečev najprej ni bila v načrtu. Kar v vodo so naju vrgli. A skupaj očitno zmoreva vse.
Kako si polnita baterije? Kaj delata najraje, ko ne delata?
Alenka: Knjige, glasba, predstave. Sprehodi s Pašo po gozdu, definitivno. Poleti sem na barki. To niso počitnice, to je sprememba načina življenja. Odpočijem se, distanco dobim.
Lucija: Šport, tek me sprosti. Tudi knjige, filme, glasba zadnje čase manj. Ko sem doma, mi prija tišina. Tudi to, da gledam druge stand up komike. Obožujem počitnice. Ležanje na plaži! Vse, kar delam, delam zato, da se potem prosta.
Skupno vama je, da dobro kuhata, znata obnavljati in urejati stanovanje in vrt. Poleg tega združujeta ljudi. Vajinih žurov, večerji se vedno zelo veselim.
Lucija: Obe sva prelčni, kar po ribniško pomeni priročni. Nič nama ni težko delati, od košenja trave, sekanje drv, kuhanja ...
Alenka: ... lakiranja, brušenja, 'šraufanja'... Če lahko nekaj narediš in znaš narediti sam, zakaj bi to delal kdo drug? Sicer pa – v nasprotju z Lucijo kuhanje zame ni nekaj mimogrede. Zame je to projekt in mi vzame čas. Ko nekaj naredim dobro, potem to obdržim, ne eksperimentiram. Ne naredim, tako kot Lucija, torte mimogrede in med drugimi opravki. Doma rada organiziram žure za prijatelje, najbolj sem vesela, ko smo vsi na kupu. Pa čeprav ves večer strežem in skrbim za druge. Pri nas doma v Novem mestu so bila vrata vedno odprta, vedno je bil kdo na obisku. In tako je pri meni doma tudi zdaj.
Lucija: Dvakrat na leto naredim veliki večerji. Za božič za družino in za martinovo za prijatelje. Ko je ena od mojih zvez razpadla, je vonj po osebi, ki je odšla, ostal. Resda sem bila takrat brez denarja, kuhati nisem znala prav dobro, a odločila sem se, da bom naredila veliko večerjo in naselila 'svoj vonj' v stanovanje. Tako so nastale moje martinove večerje. Samo enkrat mi je znanec rekel, da je na mojih večerjah lačen. In naslednje leto sem naredila večerjo s petimi hodi! Njega pa sem nehala vabiti. Odločitev za družinsko božično večerjo pa je padla, ko sva na božični večer ostali sami s prijateljico v lokalu. V trenutku se je izpraznil, vsi so odšli na božično večerjo. Božič kot verski praznik me ne zanima, zanimiv mi je kot družinski praznik in moj oče, pravoslavec, se je z božično večerjo strinjal. Tako mi uspe enkrat na leto nabrati družino za mizo. Odkar so otroci v družini, se tudi obdarujemo. Mogoče mislijo, da sem versko blazna teta, ko jim za božič na vse pretege razlagam, da so darila od Dedka Mraza.
Besedilo: Jedrt Jež Furlan // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču