Lucija Krkoč: S tekom po svetu

“So me pa gorski teki že peljali na Aljasko, Novo Zelandijo in v druge evropske države …” (foto: Matic Bajželj) Matic Bajželj
Vir: Story
28. 5. 2016

Pred kratkim se je pričel poseben tekaški projekt Pospeši ritem, ki ga Coca-Cola Slovenija organizira že drugo leto zapored. Po uspešnih odzivih slovenskih tekačev na številne tekaške prireditve pri nas, omenjeni projekt zdaj združuje popolne začetnike in rekreativne tekače, ki se pravilne tekaške tehnike učijo v družbi profesionalnih tekaških trenerjev. Story je tokrat poklepetal z eno izmed njih, s Primorko Lucijo Krkoč, ki je pred kratkim slavila na mednarodnem teku Wings for Life ...

Story: Lucija, Slovenci veliko tečemo. Kaj pa je najpogostejša napaka, ki jo delamo pri teku?

Meni osebno je največja napaka ta, da so začetniki najprej izredno navdušeni, potem pa po določenem času obupajo, in to še preden bi lahko začeli v teku resnično uživati.

Story: Čemu pa posvečamo premalo pozornosti?

Mislim, da predvsem temu, da bi nam tek prišel v navado ter da bi stremeli k cilju, da bi redno tekli. Če pa govorimo v kontekstu vaj za moč, raztezanja po treningih in občutku sproščenost med tekom, bi temu morali posvečati več pozornosti.

Story: In prav zato je verjetno pomembno, da se tako velika podjetja odločijo narediti nekaj na področju ozaveščanja, kajne?

Seveda! Meni se zdi to super gesta! Ljudi je treba čim bolj ozavestiti o pomenu rednega gibanja za fizično in mentalno zdravje. Rada imam stavek Edwarda Stanleyja: "Tisti, ki si ne vzame časa za telesno vadbo, si mora navsezadnje vzeti čas za bolezen."

Story: Sicer pa Slovenci predvsem v zadnjem času veljamo za tekaški narod, na kar kažejo tudi množične udeležbe na maratonih. Kaj mislite, da to spodbuja?

Spodbuja jih to, da se vse bolj zavedajo pomena gibanja in da je tek zelo dostopna oblika rekreacije. V Sloveniji imamo resnično veliko možnosti udeležbe pri tekaških skupinah in na tekaških prireditvah. Za tek namreč res ne potrebuješ veliko, da se prepotiš in zadostiš dnevni meri gibanja.

Story: Tudi sami ste že dlje časa vpeti v tekaško skupnost. Kdaj pa ste se sami navdušili nad to obliko rekreacije?

V bistvu zame tek ni le rekreacija. Resno treniram pod taktirko trenerja Romana Kejžarja. Ko sem bila otrok, so že bratje in sestra pred mano hodili na tekme po Italiji in tekme severnoprimorskega pokala. Tako sem tudi jaz nekako morala slediti tej tradiciji, čeprav mi ni bilo ravno všeč. Počasi mi je tek zlezel pod kožo in v osmem razredu osnovne šole sem začela trenirati pri Edvinu Kosovelju. Kmalu sem začela dosegati vidne rezultate ter spoznavati prijatelje, ki so tako kot jaz trenirali, in mislim, da je takrat tek postal del mene. S tekom kot načinom rekreacije pa sem se resneje srečala v študentskih letih, ko sem začela voditi tekaške skupine.

Story: Pred kratkim pa ste tudi slavili na priljubljenem teku Wings for life ... Se večkrat udeležite podobnih tekaških prireditev?

V resnici nisem imela veliko priložnosti, da bi se udeležila veliko takih tekem, ker se navadno udeležim tekem tekmovalnega značaja. Nekajkrat sem se udeležila teka 10 krogov za 10 nasmehov, ki ga po vsej Sloveniji organizira gibanje Never Give Up.

Story: Kaj pa onkraj naših meja? Ste že nastopili na kakšnem maratonu v tujini?

Tekla sem na treh maratonih, dva sta bila v Italiji, eden v Padovi, drugi v Milanu. So me pa gorski teki že peljali na Aljasko, Novo Zelandijo in v druge evropske države ... Če pa govorim o željah za prihodnost, si želim udeležiti berlinskega maratona.

Napisala Kaja Milanič

Fotografije Matic Bajželj

Značke: Lucija Krkoč
Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story21/2016

Naročite se na revijo Story:

01 3000 780 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 21/2016

Story 21/2016, od 19. 05. 2016