Lucija Smolnik: Zgodbe, ki pomagajo rasti

Lucija Smolnik: Zgodbe, ki pomagajo rasti (foto: Nataša Jelušič Babič) Nataša Jelušič Babič
Vir: Story
3. 9. 2016

Lucija Smolnik je zagotovo ena od tistih uspešnih podjetnic, ki v svoje delo vnašajo veliko pozitivne energije in ljubezni. Ob tem pa je še mama dveh otrok in žena, ki obožuje svojo družino, uživa v glasbi, modi, visokih petkah, kuhanju in zdravi hrani.

Še posebej tisti, ki je videti lepo. Rada potuje in že nekaj časa tudi piše. Skupaj s hčerko Katarino sta izdali knjižico z naslovom Mali pošastko!

Story: Lucija, ob pisanju in podjetništvu ste tudi Proctor Gallagher Consultant. Nam zaupate kaj več o tem?

Lani poleti sem se odločila in šla na res super dogodek v Toronto, ki ga organizira Proctor Gallagher Institute, to je Matrixx. Ko zdaj pogledam nazaj, je ta dogodek zame pomenil preboj. Nekako so se vsi koščki sestavile v eno sliko. Zato sem se odločila, da postanem del ekipe Proctor Gallagher kot svetovalka. Imamo enake vrednote in želimo, da ljudje najdejo potencial v sebi in res zaživijo. Resnično fascinantno je imeti sodelavce po vsem svetu. (smeh)

Story: V bistvu ste edina certificirana trenerka programa Thinking Into Results v Sloveniji. Kaj pomeni delo z Bobom Proctorjem in kakšen izziv je to?

Ker ne želim samo širiti ideje o tem, da ljudje res lahko živimo, kot želimo, sem se odločila, da to ljudi tudi naučim, to pa mi omogoča program TIR, ki je edini tak na svetu. Program uči, kako dobiti, kar želiš, uči prestopiti tisto luknjo od tu, kjer sem zdaj, do tja, kamor želim, pomaga razumeti, zakaj počnemo, kar počnemo, kakšna prepričanja imamo in kako jih spremeniti v taka, ki nam pomagajo iti naprej v življenju, kako se povezati s svojim bistvom, izboljšati samopodobo ... Program ima res močne vsebine in obravnava človeka celostno. Zelo učinkoviti rezultati so tudi v podjetjih. Konec koncev podjetje sestavljajo ljudje. Program zares deluje. To lahko potrdim kar sama s svojim življenjem, ki se je res izboljšalo, odkar sem začela s tem programom.

Story: Vaša velika strast je, da širite nove dimenzije in da razvijate svoje talente ter tako pomagate tudi posameznikom in podjetjem. Glede na to, da je na trgu kar precej različnih 'coachov', kako vemo, da najdemo tistega pravega za to, kar potrebujemo?

Tudi jaz imam coacha, tako za posel v okviru Proctor Gallagher Instituta kot tudi zase osebno. Sploh v Sloveniji imamo močno prepričanje, da zmoremo vse sami in še posebej ženske. Ampak od vsega je najtežje sam sebe 'trenirati', ker nas podzavest vedno znova potisne na stara pota. Zato je v resnici res težko in za vedno spremeniti življenje na bolje. Kako vedeti, kateri je tisti pravi? Vsak coach ali svetovalec ima svojo zgodbo in uči različne vsebine. Dobro je o njih čim več prebrati, morda koga vprašati, kako se mu je življenje spremenilo zaradi dela s coachem. Videti tudi, od koga se je on sam učil in kako živi. Pa seveda poslušati svoje srce, ki vedno ve, kaj tisti trenutek potrebuješ, in komu zaupati.

Story: Glede na to, da združujete svoje delo, lahko predstaviva tudi vaše zadnje delo oziroma vašo prvo knjigo Mali pošastko, ki je nastala z vašo hčerko Katarino. Kako je nastal Mali pošastko in o čem govori knjižica?

Ja, te knjižice sem res zelo vesela. (smeh) Imam svojo blagovno znamko Lucija Coaching, skozi katero učim otroke in odrasle, posameznike in podjetja drugačnega zavedanja sebe in sveta. In želim združiti vse, kar počnem in kar me veseli v neke nove oblike in zgodbe. Tako je tudi nastala knjiga Mali pošastko: zgodbe, ki pomagajo rasti. Ideja za to knjigo se je rodila na Matrixxu, ko sem delala z najbolj prodajano avtorico New York Timesa, Peggy McColl. Zgodbe so Katarinine in jih je pripovedovala, ko smo se vozili na morje. Nekaj jih je tudi zapisala. Zelo zanimivo se mi je zdelo, da ima vsaka zgodba nauk in so med sabo povezane. Govorijo pa o dogodivščinah malega pošastka. Ampak sem želela dodati še več - da niso samo zgodbe, da tudi učijo bralca in poslušalca, da mu odprejo nova obzorja, ga spomnijo, da je sam tisti, ki ima vse vajeti, da pomagajo razumeti, da imamo znotraj sebe čudovit velik svet, ki mu je vedno na voljo. Zavedanje pa je ključ vrat.

Story: Zanimivo je tudi to, da je vaša Katarina prispevala vse ilustracije, s katerimi ste opremili knjigo. Rada riše?

Katarina je res prava umetnica. Zelo rada riše in vedno kaj ustvarja. Ko smo zgodbice že imeli, sem jo enkrat vprašala, kako je sploh videti ta mali pošastko. In ga je narisala. Zelo mi je bil všeč. Potem smo ga pa samo še malo 'izpilili'. Vse ilustracije je narisala Katarina, jaz sem jih samo barvala. K vsaki zgodbi sva poiskali najbolj primerno ilustracijo. Uporabili sva tudi posebno tehniko risanja in barvanja, ker sva želeli, da so v knjigi originalne ilustracije.

Story: Knjiga je posebna iz več vidikov. Če izpostavimo dva: ima medgeneracijsko vrednost in precejšnjo mero pozitivizma. K čemu spodbuja mladega in velikega bralca?

Ker nas hiter tempo življenja včasih oddalji od družinske prisotnosti tukaj in zdaj, je knjiga Mali pošastko dobra priložnost, da se zbližate s svojim otrokom in da skozi 10 izvirnih idejnih zgodb odkrijete nova orodja, ki bodo vas in vašega otroka naučila, da je za uresničevanje sanj, želj in ciljev vse odvisno od nas samih in kaj smo za to pripravljeni narediti, da storjene napake ne vodijo v strah pred novimi izzivi, da imamo notranji glas, ki nas v življenju vodi, da skozi pripetljaje v življenju znamo razumeti in razvijati svojo intuicijo, samozavest, svoj um in dojemanje sebe in sveta, da ima domišljija magično moč, da smo sami odgovorni za to, kar se nam v življenju dogaja in še veliko več. Vsaka zgodba se zaključi tudi s pozitivno afirmacijo, ki nam je lahko vsakodnevno vodilo ali pa spodbuda, ko smo v stiski.

Story: Mali pošastko je odromal tudi na številne naslove. Ima jo tudi že varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer. Kako je sprejeta?

Knjiga je zelo dobro sprejeta, sploh otroci so navdušeni nad likom mali pošastko. Ko sva se z varuhinjo pogovarjali o knjigi, sva se obe strinjali, da še posebej otroci potrebujejo več spodbude in pozitivnih zgodb, ki jih učijo krepiti zaupanje vase in pomagajo graditi boljšo samopodobo. Preveč je negativnosti in preveč se od njih pričakuje. Da ne bo pomote, nisem zagovornica t. i. svobodne vzgoje, kjer so otroci tisti, ki narekujejo meje. Otroci morajo imeti okvirje, je pa pomembno, v kakšnem okolju se razvijajo v odrasle ljudi. Zato je pomembno, da odraščajo v spodbudnem in pozitivnem okolju, ki jih uči tudi vstati, ko padejo, ki jih uči vztrajati, spoštovati sebe in druge, se rokovati s strahovi in uporabljati lastne moči za rast.

Story: Pripravlja pa se tudi že nekaj novega. Lahko še zaupamo kaj o projektu 55 women for 55 dreams?

Ta projekt je samo za ženske, (smeh) delava pa ga s fotografinjo Natalijo Jelušič Babić. Želiva prebuditi ženske v Sloveniji, jih spodbuditi, da končno naredijo, kar si želijo, in jih spodbuditi, da sebe postavijo na prvo mesto. Za sabo želiva pustiti res unikaten estetski izdelek - knjigo. Projekt 55 women for 55 dreams povezuje ženske. Tiste, ki že živijo svoje sanje, s tistimi, ki po njih hrepenijo. Projekt traja 55 tednov in vsak ponedeljek je na FB-strani projekta ter na spletni strani HYPERLINK "http://www.55dreams.com"www.55dreams.com skozi zgodbo, ki jo pišem jaz, ter fotografijo, ki jo naredi Natalija, predstavljena ena ženska. Le-ta vedno podari tudi eno lepo nagrado. Projekt je popolnoma brezplačen, in ker želiva ustanoviti poseben sklad, kamor bi se zbirala sredstva, s katerimi bi vsaj kakšni punci omogočili sanje, ki jih sanja, iščeva sponzorje projekta. Zato vabiva vse, ki nas želite podpreti, da se nam pridružite. Delno pa se bodo v sklad nabrala tudi sredstva od prodaje res posebne knjige, ki bo nastala.

Napisala Miša Margan
Fotografije Nataša Jelušič Babič

Značke: Lucija Smolnik
Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story35/2016

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story 35/2016

Story 35/2016, od 25. 08. 2016