Luigi Petrella, ki je zadnji zapustil šov Gostila išče šefa, je na gledalce naredil velik vtis. Ko smo ga obiskali v Mariboru, se je z veseljem nasmehnil vsakemu, ki ga je pozdravil in ogovoril. Italijan, ki ga je ljubezen pripeljala v Slovenijo, si je v Mariboru ustvaril družino in vse, kar si želi, je, da bi mu zagnanost in znanje odprla vrata do kakšne dobre restavracije.
Luigi je že občutil moč kuharske oddaje in prepoznavnosti, ki se je je začel zavedati po prihodu iz šova.
"Prepoznavnost občutim samo tako, da me pozdravljajo neznani ljudje, ki jim seveda odzdravim. Tudi kakšen avtogram za otročke sem že moral dati, pa kakšna starejša gospa mi je v trgovini na blagajni povedala, da je ona navijala zame pa njena hčera in prijateljica in prijateljičina prijateljica in vse, ki jih pozna." (smeh) Čeprav ga čakajo številne obveznosti, pa si je nekaj dni po prihodu iz šova GIŠ vzel izključno zase in za svojo družino. Kar nekaj tednov je bil namreč ločen od svoje pol leta stare hčerke Lie in partnerice Teje.
"Res je, najbolj sem pogrešal svojo hčerkico Lio in verjamem, da Teji v tem času ni bilo lahko. Ampak imela je pomoč svojih staršev (tašče in tasta) in prijateljev. Zdaj bom poskušal vsak trenutek preživeti z njima," pove nasmejani Luigi. In prav Teja je bila tista, ki je Luigia prijavila v šov, saj je želela, da se mu izpolni dolgoletna želja.
"Že odkar sem prišel v Slovenijo, sva s punco spremljala Gostilno (od prve sezone naprej). Vedno, ko se je začela nova sezona, sem ji rekel, da želim v ta šov tudi sam. Po treh sezonah me je imela 'dovolj' in me prijavila. (smeh) Za to sem ji tudi zelo hvaležen, saj sem vedel, da bom od tega ogromno odnesel. Zame je bila to neverjetna izkušnja. Spoznal sem ogromno novih in zanimivih ljudi, veliko sem se pa naučil tudi o sebi," skromno prizna. "Strežba v takšni kuhinji je zagotovo en velik plus v karieri vsakega kuharja in ponosen sem, da sem lahko bil del te zgodbe."
ŽELEL SI JE VEČ
Ni skrivnost, da je Luigi ljubitelj italijanske kuhinje. Že od rane mladosti je odraščal obdan s prijetnim vonjem mamine kuhe. "Moje otroštvo je bilo super, saj sem imel 5 žensk, ki je skrbelo zame. Pravim, da imam 5 mam."
Luigi je namreč kot edini fant odraščal v družbi štirih starejših sester. "Mislim, da me v otroštvu ni zaznamovalo nič kaj posebnega. Bolj so name vplivali dogodki, ki so se dogajali v poznih najstniških letih in v zgodnjih dvajsetih. Takrat se je namreč začela moja kuharska pot." S šestnajstimi leti je Luigi zajadral v kuhinjo kot pomočnik.
"Cele dneve sem lupil krompir in pomival posodo. V Italiji je tako, da ti chef kuhinje nikoli ne izda svojih receptov, zato jih je treba zelo dobro opazovati. To sem počel kar nekaj let. Vsako stvar, ki se mi je zdela pomembna, sem zapisal v zvezek in v nekaj letih se je nabralo kar nekaj koristnih informacij. Ta zvezek še zdaj skrbno hranim," pove. Sezonska dela, ki jih je opravljal, so mu prinesla še dodatnega znanja. "Delal sem v več mestih po Italiji (Rim, Milano, Milano Marittima, Rimini ...) in na Menorci v Španiji. Opravljal sem pa vsa možna dela. Od pomočnika do odgovornega kuharja."
KULINARIKA
V šovu je Luigi najbolj užival ob pripravi pice. Seveda pa obožuje tudi druge specialitete.
"Zelo spoštujem kulinariko in ni mi težko odšteti nekaj evrov več za dobro pripravljeno in okusno hrano. Menim, da so Slovenci odprti za kulinarične izzive, edina ovira je še vedno denar. Te stvari so drage in večina si tega, na žalost, še vedno ne more privoščiti," doda.
"Osebno sem velik ljubitelj italijanske kuhinje, zato sem najbolj užival ob pripravi pice. Seveda sem pa bil navdušen nad vsemi novimi tehnikami, s katerimi nas je chef Bine seznanil." Tudi Luigi si zdaj obeta kakšne nove izzive, predvsem delo v kakšni ugledni restavraciji. "Seveda je bila prednost tovrstna izpostavljenost v šovu. V prihodnosti si želim dobiti novo službo, v kateri bom lahko uporabil vse novo znanje. Nekoč bi pa rad imel tudi svojo restavracijo," nam še zaupa.
■ MIMA
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del