Minuli teden je naše južne sosede z novo pesmijo Nisam ja od jučer v živahne ritme zazibal simpatični pevec Luka Basi, sicer Slovenec, ki se je številnim v spomin zapisal po nastopu še kot Matej Prikeržnik v oddaji Slovenija ima talent. Fant je že od samega začetka povezan z glasbo, njegova glasbena kariera se je gradila pri nas iz leta v leto, velika prelomnica v njegovem življenju pa se je zgodila s startom kariere na Hrvaškem. Informacija o tem je hitro obkrožila tudi Slovenijo.
Kako se je začela vaša glasbena pot? Ste že od malih nog povezani z glasbo?
Moja glasbena zgodba sega daleč v mladost. Vse se je začelo, ko sem bil star približno 11 let, moja mama in sestra pa sta peli v narodno-zabavnih vodah. Kmalu sem se prijavil na karaoke in zmagal, počasi pa so se začele objave na spletu. Z vstopom v srednjo šolo se je zbudila želja po ustanovitvi benda, s katerimi smo potem nastopali po Sloveniji. Moja kariera pa se je počasi le še stopnjevala.
Ste imeli v mladih letih, na prvih nastopih, kaj treme?
No, ta je prisotna še danes, le da je pozitivna. Na svojih prvih karaokah sem imel veliko težav s tremo, že dan prej sem se tresel kot šiba na vodi. Tudi ob prvem nastopu z bendom, ko smo bili predskupina Severini, je bilo enega bolj strah kot drugega. Danes pa nestrpno pričakujem nastope.
Vse od karaok pa do deljenja odra s Severino. Kakšen občutek vas ob tem prevzame?
Neresnično! To je velik preskok, ki si ga nisem predstavljal niti v najbolj divjih sanjah. Če primerjam tisti nastop z današnjimi, bi marsikaj naredil drugače. Naš trud skozi leta in številne vaje so se vendarle obrestovali, ko smo nastopili na tako velikem odru.
Kako dobro pa vam je od rok šla glasba v osnovni šoli?
Vedno sem blestel v glasbi, pa tudi v glasbeni šoli sem dokončal igranje trobente. Čeprav mi to danes ne pride več tako prav. Moja družina se je gibala v narodno-zabavnih vodah, zato je bilo igranje trobente povsem logično. Zdaj mi je malo žal, da se nisem odločil za kitaro, in danes se igranja učim sam. Sem piknik kitarist, saj trenutno poznam tiste klasične dure.
Kaj pa je prispevalo k temu, da si se iz narodno-zabavnih melodij usmerili v sedanjo zvrst?
No, morda sem želel biti drugačen. Sestra je sledila maminim stopinjam, sam pa sem želel poskusiti še kaj drugega. Narodno-zabavna glasba je odlična, vendar da moraš imeti ob petju na odru dober občutek in sam sem se našel v tej zvrsti. V Sloveniji so hrvaški izvajalci zelo priljubljeni, sam pa že od malih nog poslušam tovrstno glasbo. Veliko bolje se počutim, ko pojem v hrvaščini. Naj mi bralci ne zamerijo, vendar dobim prav poseben občutek. Čeprav je stereotip, da imamo Slovenci in Hrvati v glavah neke meje, ki nas delijo, pa v resnici, vsaj v glasbi, teh meja ni. Je samo dobra pesem.
Vaša priljubljenost pri naših južnih sosedih narašča. Kakšna je razlika med slovenskim in hrvaškim občinstvom?
Mislim, da ni velike razlike, saj so tako Slovenci kot tudi Hrvatje veliki zabavljači. Morda naši južni sosedje bolj cenijo svojo glasbo, to je razlika glede na našo glasbeno sceno. Ob prečkanju meje lahko na radijskih valovih prisluhneš hrvaški glasbi, medtem ko na naših prednjači angleška.
Na hrvaških radijih so še pred nami zaslišali vas in vašo uspešnico, ki ste jo posneli s hrvaškim zvezdnikom Joletom, zdaj pa skladba prihaja tudi na slovenske radijske postaje. Vam je sodelovanje z Joletom odprlo vrata na Hrvaško?
Predvsem mislim, da je to dobra odskočna deska za mojo kariero. Peti ob boku legende, kot je Jole, pomeni precej večjo prepoznavnost. In če veš, da imaš dobro pesem, jo ljudje še hitreje opazijo. Ko sem prvič videl Joleta, sem bil nervozen, ampak v trenutku, ko sva se spoznala, je med nama preskočila dobra energija. Je resnično preprost in človeški. Nič zvezdniški. Še danes, kadar si ogledam naš spot, ne morem verjeti, da je res. Da se vse to dogaja.
Lahko v bližnji prihodnosti pričakujemo še kakšno sodelovanje s hrvaškimi zvezdami?
Za zdaj se o tem nismo konkretneje pogovarjali. Pripravljamo nove pesmi in gotovo bo kakšna primerna za duet. Vedno je pomembna pesem. Opažam pa, da smo v obdobju, ko se sodelovanja odlično obnesejo, saj so zanimiva tako z glasbenega vidika kot z vidika pripovedovanja zgodb. Različne energije, različni pevski svetovi, združeni v nekaj novega, dobijo povsem drug pomen ... Ne le pri nas, tudi v tujini nasploh je vse več duetov.
Vsi ti izvajalci slovijo po živahni glasbi, bomo lahko v kratkem prisluhnili tudi kakšni baladi?
Naslednja skladba bo živahna, za žur, vedno pa pride čas, da se posname tudi kakšna balada. Pesmi, namenjene zabavam, so izjemno priljubljene pri poslušalcih, opažam pa, da dobra balada prav tako navduši ljudi. Lutko, na primer, pojem na nastopih včasih na posebno željo tudi dvakrat, trikrat, pa je počasna pesem.
Kakšen je vaš cilj? Bi radi do konca življenja opravljali glasbeni poklic?
To so moje sanje že od malih nog. Kristalno jasno je, da bo to težko doseči, vendar se trudimo z vso močjo.
Kaj pa, če se ne bi usmerili v glasbo? Kateremu poklicu bi se v tem primeru posvetili?
Moja velika ljubezen je šport, in če mi čas dopušča, se ukvarjam z odbojko, ki jo treniram že skoraj 14 let. Nekaj časa sem bil tudi član reprezentance, zato sem se odločil za študij na fakulteti za šport. Želel sem postati profesor športne vzgoje in dokončal dva letnika, to je bil dolgo moj sanjski poklic. Tudi danes se rad znajdem na odbojkarskem igrišču, morda bi celo postal trener, če ne bi zaplaval v glasbene vode. Dolgo sem se odločal med športom in glasbo, potem pa sem izbral zadnjo. V glasbi se bolje počutim! Potem pa sem dobil ponudbo od sedanjega delodajalca in resnično uživam v svoji službi. Urnik mi ustreza, saj ga lahko usklajujem z nastopi. Zaradi teh pa sem si privoščil počitek na faksu, več moči pa lahko namenim ustvarjanju v glasbi.
Športna kondicija vam ob glasbenih nastopih pride še kako prav.
Seveda, pa se marsikdo tega ne zaveda. Nastop ti vzame veliko energije in po koncu koncerta si povsem izmučen. Kot bi tekel polmaraton. (smeh) Več imam kondicije, bolje se počutim, moj glas bolje funkcionira, pa tudi hitreje se regeneriram.