Luka Basi je glasbenik, o katerem se letošnje poletje veliko govori, saj so njegovi komadi med najbolj poslušanimi in prepevanimi. Odgovore, kako mu uspeva, najdete tu.
Najbrž pogrešate koncerte, saj jih že od karantene ni?
Zagotovo. Koncerte v bistvu najbolj pogrešam, že od samega začetka karantene. Pogrešam oder, svoje občinstvo ... Res upam, da čim prej dobimo zeleno luč za nastopanje na koncertih. Najbolj pa pogrešam stik s poslušalci v živo.
Ali je pesem Kad postaneš drugome žena vaš zadnji izdelek ali pripravljate še kaj? Morda kakšno pesem v slovenščini?
Moj zadnji izdelek je Ni Dubai, ni Hawaii. Posnela sva ga z Nedo Ukraden, tako da je bilo tudi karantensko obdobje delovno. Pri snemanju smo morali biti zelo inovativni, ker nismo smeli v drugo občino, vendar se je celotna ekipa potrudila, da smo v tem času naredili dva odlična komada in super spota … Novi videospoti in pesmi se pripravljajo tudi za naprej. Smo delavni, mogoče zdaj še bolj. Še vedno puščam odprte možnosti za besedila v slovenščini, ampak trenutno te potrebe ne čutim, ker vedno ustvarjam tisto glasbo, ki jo čutim. Zdaj je to hrvaški melos, ki me spremlja že od otroštva. Uporabil pa bom tisti že znani stavek: Nikoli ne reci nikoli.
Ali ste že imeli zlomljeno srce zaradi ljubezni, kot pojete v že omenjeni pesmi Kad postaneš drugome žena? Kako ste se pobrali?
Mislim, da ga je imel prav vsak. Ga ni junaka na tem svetu, ki ga ne bi imel. Ja, odgovor je verjetno pričakovan, pobral sem se z glasbo, ta je namreč zame neke vrste zdravilo. Glasba je za nekatere tudi poživilo, a ima moč, ki se je včasih niti ne zavedamo.
Kaj je tisto najbolj divje ali noro, kar ste naredili zaradi ljubezni?
Zdi se mi, da ni toliko pomembno, da narediš nekaj divjega ali norega, ampak so malenkosti tiste, ki štejejo. In tiste preproste stvari in mala presenečenja. Sem človek majhnih pozornosti.
Veliko občudovalcev imate tudi na Hrvaškem, saj pojete v njihovem jeziku. Ste se ga težko naučili?
Ne. Nekaj je sicer znati hrvaški jezik, nekaj drugega pa pa ga obvladati. Že od malih nog sem prepeval v hrvaščini, ker sem to glasbo tudi poslušal. Je pa res, da se mi je bilo skoraj lažje naučiti angleščino, ker je tako drugačna od slovenščine. Hrvaščina je podobna slovenščini in nekatere stvari bi človek povedal kar po slovensko. Še danes se trudim, da pazim na te razlike, in se dejansko tudi vsakodnevno izobražujem, kakšno novo besedo si tudi zapišem, ampak načeloma zdaj govorim hrvaški jezik lepo in tekoče.
Kako so vas sprejeli na Hrvaškem? V čem se Hrvati razlikujejo od slovenskega občinstva?
Čudovito so me sprejeli. Ko sem imel prve nastope, me je bilo res strah. Zaradi političnih in drugih situacij Slovenija in Hrvaška namreč nista v najboljših odnosih. Vendar so me sprejeli tako lepo, da takšnih občutkov človek res ne pozabi. Ne bi rekel, da se od slovenskega občinstva kaj razlikujejo … Tisti ljudje, ki hodijo na koncerte, ki se želijo družiti, peti in plesati, so dobri ljudje po vsem svetu. Takšni ljudje so odprtega srca in me vedno sprejmejo, ne glede na to, ali pojem v Sloveniji ali na Hrvaškem. Ljudje, ki jih spremlja glasba, se ne razlikujejo. So fenomenalno občinstvo po vsem svetu.
Ali vam je kaj posebnega ostalo v spominu z nastopov na Hrvaškem?
To, da so me sprejeli za svojega. Ko smo imeli zadnji nastop na Tinjanu, sem se res počutil, kot da sem njihov. Po vseh težkih trenutkih v karieri je to, da te pristno hrvaško občinstvo sprejme za svojega in se na koncu dneva derejo ‘hočemo još’ (želimo še, op. p.), ko greš z odra, občutek, ki se ga ne da opisati.
Blizu so vam pesmi in melos Oliverja Dragojevića. Ali ste ga imeli priložnost spoznati tudi v živo?
Res je. Ravno danes (29. 7. 2020) je njegova druga obletnica smrti. Bil sem na veliko njegovih koncertih, spoznal sem ga tudi v živo, segla sva si v roke, kaj bolje se pa žal nisva spoznala. Ampak že to, da sem imel čast živeti v dobi Oliverja Dragojevića, da sem bil na njegovih koncertih v živo, to je tisto, kar šteje. Zato bo vedno moj idol. In poslušati ga v živo je bilo nepozabno.
Kam ste se odpravili na letošnji dopust?
Bili smo v Moravskih toplicah. Zdaj sledijo mini delovni dopusti za nekaj dni. (smeh) Za tri do štiri dni grem na morje, če imam kakšno fotografiranje, ali delamo reklamo za moje izdelke, ali snemamo kakšen video spot. Potem se bo na žalost poletje končalo.
Kaj vas vodi skozi življenje – čustva ali razum?
Mislim, da je pomembno oboje. Če prevladajo čustva, to večinoma ni dobro. Če pa nas vodi le razum, lahko hipno sprejmemo napačno odločitev. Trudim se živeti s kombinacijo obojega. Je pa res, da pri meni bolj prevladajo čustva. (smeh)
Kaj vas v življenju najbolj sprošča?
Domači mir, domače okolje, glasba in družina. To je tisto, kar te sprosti po koncertih, ki so super, ampak so za človeka telesno naporni. Kratiš si spanec, ambienti so glasni, in telo, čeprav uživa, tudi trpi. Potem je zelo lepo, da prideš domov, k družini, in se sprostiš.
Brez česa v življenju ne morete?
Uuu, brez glasbe. (smeh) Brez kave lahko zdržim ves mesec, brez glasbe pa niti enega dne.
Ali imate še kakšen skrivni talent, za katerega še ne vemo?
Kaj pa vem … Za nekatere moške je talent likanje, za nekatere moške kuhanje, ne vem. Jaz delam oboje, likam in kuham. Če to šteje, potem imam še ta dva talenta. (smeh)
Kaj bi v svojem življenju ponovili, če bi imeli možnost?
Vse bi ponovil. Vse, od prve do zadnje stvari. Ne obžalujem nobene odločitve, ponovil bi svojo zgodbo od rojstva do tega trenutka. Spomnim se na Dalmatinsko noč v Križankah. To je bil moj prvi samostojni koncert. Razprodan, z gosti … Zapomnil si ga bom za vedno. Ali pa majhen koncert v Dokležovju pod šotorom, kje je bilo pol manj ljudi, a bi ga vseeno ponovil. Tako uživam v svojih koncertih in s svojim občinstvom, da bi ponovil prav vse.
Za kaj vam ni škoda porabiti denarja?
Ni mi škoda porabiti denarja za nekaj, kar tisti trenutek potrebujem. Ali če vem, da je nekaj pomembno za mojo družino, za moja otroka. Vendar ne pretiravam. Nikoli mi ni bilo težko vlagati denarja v glasbo, za različno opremo. Boljša in dražja oprema pomeni boljše nastope, boljši zvok in boljše počutje. Pri teh stvareh poskušam investirati v mejah normalnega. Ne kupujem ceneje, da ne bi potem trpel nastop. Enako je pri pnevmatikah za avtomobil – le držijo avto na cesti in varčevati pri njih je lahko tvegano.
Kaj vas spomni na rodno Koroško?
Moji Korošci. Koroški jezik, otroški dnevi, ki sem jih preživel na Ravnah na Koroškem. In res, spomnim se, da je bilo igrišče moje življenje. Igrišče, žoga, prijatelji, nato pa je v ospredje stopila glasba.
Kje je za vas raj na zemlji?
Raj na zemlji je za vsakega kraj, kjer se počuti dobro, kjer se počuti varno, kjer se lahko sprosti. Mislim, da za nam raj na zemlji ni treba potovati na odročne konce sveta, na peščene plaže. Mislim, da bi si moral vsak človek raj na zemlji ustvariti kar doma, v lastni hiši.
Kakšne so vaše sanje?
Moje sanje … dejansko jih živim. Res, čudovita glasbena pot, razprodani koncerti, občinstvo, sodelovanje s super ekipo, s super producentom Raayjem, s super ekipo za spote, z najboljšim bandom, kar se jih najde. (smeh) To so bile moje življenjske sanje – da spoznam in delam z ljudmi, s katerimi se razumem, kot da so moja družina. Doma imam zdravo družino in zdrave otroke, zato mislim, da svoje sanje živim in jih vsak dan nadgrajujem.
Napisala: Lidija Petek Malus, Fotografije: Osebni Arhiv